Sv. Frančišek Saleški o tem, kako zakonsko življenje uskladiti s služenjem v Cerkvi

Sv. Frančišek Saleški (1567–1622), škof in cerkveni učitelj, velja za utemeljitelja moderne katoliške duhovnosti. Bil je znan kot odličen pridigar in zelo iskan spovednik. V njegovih zapisih najdemo izjemno duhovno modrost in zelo praktične nasvete.

Še danes so med drugim zelo aktualni njegovi odgovori glede ravnovesja med zakonskim (družinskim) življenjem na eni strani in služenjem (poslanstvom) v Cerkvi na drugi.

Poročena žena je pisala Frančišku, da bi izrazila svojo zaskrbljenost, ker sta si njena zakonska in duhovna predanost nasprotovali. Saleški je pometel s to skrbjo in jo spodbudil: »Bodimo tisto, kar smo, in bodimo to dobro.« Z drugimi besedami, če smo poročeni, smo poročeni in ne smemo poskušati živeti drugače. Frančišek je poudaril, da s takšnim življenjem »častimo Gospodarja, čigar delo smo«.

Drugi ženski s podobnimi skrbmi – hrepenela je po tem, da bi postala redovnica, vendar jo je vezal zakon – je Frančišek svetoval, da Bog ne nagrajuje svojih služabnikov glede na dostojanstvenost njihovega stanu, ampak glede na to, kako zvesto ga živijo. Najsi ženska vodi bolnišnico ali doma šola svoje otroke, je v Božjih očeh nepomembno, le da je ta žena zvesta svojemu življenjskemu klicu.

Spet drugi ženski, ki je pisala, da ima velike težave z usklajevanjem zakona in poklicanosti, je Frančišek napisal: »Sredstva za doseganje popolnosti so različna glede na različnost poklicev: duhovni, vdove in poročene osebe morajo vsi iskati to popolnost, vendar ne z istimi sredstvi.« Spodbudil je ženo in ji predlagal nekaj duhovnih vaj, nato pa jo opozoril: »Pri vsem tem posebej pazite, da vaš mož, vaši služabniki in vaši starši ne bodo trpeli zaradi vaše predolge zadržanosti v cerkvi, vaših predolgih odmorov [za molitev] ali ker ne bi skrbeli za gospodinjstvo … Biti morate pobožni in ljubiti pobožnost, vendar jo morate priljubiti tudi vsem drugim.«

Resnična pobožnost služi in blagoslavlja našo družino; ne tekmuje z njo. Bogu ne služimo dobro, če vse okrog sebe odvrnemo zaradi svojega iskanja pobožnosti. »Včasih moramo zapustiti Gospoda,« je Frančišek potrdil, »da bi ugodili drugim iz ljubezni do njega.«

Če je torej veren človek v zakonu z nevernim, gotovo zanj ni enostavno, saj najbrž ne more tako polno sodelovati v Cerkvi, kot bi si želel. To je stiska, za katero je Frančišek spodbujal žene, da se naučijo živeti z njo; trdil je, da ni dobra plat pobožnosti, če duhovne obveznosti ovirajo zakonske obveznosti.

Učimo se služenja v vsakodnevnih opravilih

Eden velikih izzivov zakona so številne zadolžitve, ki spremljajo poročeno življenje. Kako naj izkušamo tišino in mir, zbranost v Božji navzočnosti ter se posvečamo slavljenju, če pa je treba pokositi trato, odnesti smeti, če želijo otroci preživljati čas z mano in je treba oprati perilo, skuhati, popraviti avto …

Do žene, ki je imela isto skrb, je bil Frančišek nežen in je ni obsojal. »Spomnim se, da ste mi povedali, kako vas bremeni številnost vaših nalog,« je zapisal – in jo nato, namesto da bi jo grajal, spodbudil: »[To] je dobra priložnost, da si pridobite prave in trdne vrline.« Saleški je napisal čudovito trditev, ki je tako tuja sodobni kulturi: bolj kot je nekaj težko, več duhovnih koristi prinaša, ker izgrajuje naš značaj. Čisto naravno je, da naša duša vpije po olajšanju, ko se spoprijemamo z vsemi temi odgovornostmi. Toda Frančišek nas spodbuja, da iz njih potegnemo največje koristi, če prosimo za potrpežljivost, krepost in rast v podobnosti Kristusu. Lahko se učimo rasti v Gospodu s tem, da se osredotočimo na služenje po vsakodnevnih opravilih. Če to sprejmemo v pravem duhu, nas to preoblikuje v drugo osebo.

Potrpežljivosti se lahko naučimo le v situacijah, ko ne gre tako, kot smo si predstavljali – kar pomeni, da je zakon s svojo številčnostjo nalog ena najboljših šol potrpežljivosti, kar jih obstaja. Saleški nas roti, naj se »sklenemo vračati k potrpežljivosti prek dneva, kadarkoli čutimo, da nas je nekaj zmotilo«.

Frančišek je sprejel predpostavko, da dozorevati kot oseba pomeni tako častiti Boga kot delati prave reči. Ni dvoma o tem, da nas zakon omeji, koliko lahko naredimo, vendar pa pomnoži, kar lahko postanemo. Če se moški ali ženska bolj osredotočita na duhovno rast kot na dosežke in uspehe, bosta uvidela, da je zakonski odnos čudovito okolje za krščansko poslanstvo.

Vedoč, da je usklajevanje različnih zadev lahko obremenjujoče, je Frančišek to mater spodbujal, da vztraja z mislijo na večnost:

»Kmalu bomo v večnosti in potem bomo videli, kako so zadeve tega sveta majhne in kako malo pomembno je, ali se končajo dobro ali ne … Koliko truda smo kot majhni otroci vložili, da smo sestavili majhne koščke opek, lesa in blata, da smo zgradili hiške in druge majhne stavbe! In kako smo žalovali in jokali, če nam jih je nekdo uničil! Vendar zdaj vemo, da so bile te stvari le malo pomembne. Ko bomo nekega dne v nebesih, bo enako: videli bomo, da so skrbi tega sveta le otroška igra.«

To ne pomeni, je Frančišek hitro dodal, da zadeve tega sveta nimajo nobene vrednosti: »Nočem reči, naj ne namenjamo potrebne skrbi tem malenkostim, kajti Bog nam jih je zaupal na tem svetu za vajo; vsekakor pa bi jim odvzel zaskrbljenost in vznemirjenje, ki jih spremljata.«

Iskanje zdravega ravnovesja

Saleški ni gledal na zakon kot na kompromis za naše poslanstvo pred Bogom, ker zakon, če smo poklicani vanj, postane bistveni element našega poslanstva – sicer ne naše edino poslanstvo, a vsaj prva linija, od koder se naše poslanstvo začne.

Ta zaključek lahko potegnemo, ker poslanstvo ne vključuje le tega, kar delamo, ampak tudi, kar postajamo.

Pomembno je, da v zakonu ne gledava vsak nase, ampak na naju. Tega ‘midva’ pa ne doseževa z vsrkanjem enega zakonca v drugega – niti žene v moža ali moža v ženo. Apostol Pavel jasno pove, da ima vsak od nas svoje darove in svojo vlogo, ki jo igra v Božjem kraljestvu (Rim 12,4–8; 1 Kor 12,1–11). Vsak od nas mora biti strastno predan svojemu zvestemu služenju. Brez tega zakon hitro postane osamljen in prazen. Ustvarjeni smo za služenje Bogu – to nas izpolnjuje bolj kot katerakoli človeška naklonjenost.

Ko ambicija – tudi verska – v zakonu prevlada, zaduši odnos. Nezdravo sledenje ciljem lahko privede do tega, da žrtvujemo odnos, bližino, druge vrednote … Lastna ambicija brez upoštevanja drugega je kot dinamit ob ognju – prišlo bo do neizogibne eksplozije. Učimo se torej živeti poklicanost znotraj zakona – povezano, nesebično, v spoštovanju klica drug drugega.

Če vso energijo vlagamo le v sanje, lahko izgubimo odnos. Morda nam Bog daje zakon, da umiri in preusmeri naše želje. Zakon nas uči potrpežljivosti, poslušanja in sodelovanja. Pomaga nam videti, da nismo središče sveta. Vsak ima vlogo v Božji Cerkvi (1 Kor 12), in ponižnost nas uči, da se sprostimo in tudi uživamo v življenju.

Dobro je zavedati se, da Bog lahko izpelje svoje delo brez nas. Naša zvestoba je pomembna, a služenje ni nenadomestljivo. Tudi zakon ni večen – je za ta svet, in ta svet je minljiv. Ko zakonec umre, se zakon konča, naš končni smisel pa ostaja isti: služiti Bogu.

Če postane zakon naš cilj, ga bodo zaznamovali strah, posesivnost in sebičnost. Ko pa zakon razumemo kot del večjega Božjega načrta, lahko skozi zakon rastemo, služimo in ljubimo. S tem, ko sprejmemo dvojno poslanstvo, da postajamo ljudje, kot nas je Bog ustvaril in opravljamo svoje delo,  najdemo resnično bogato, polno in smiselno življenje.

Foto: freepik

Obj.: L. M.