V Stari zavezi je oče varuh vere in svobode

V središču svetopisemskega nauka o družini ima oče posebno vlogo. Poleg tega, da skrbi za preživetje družine, je njegova naloga predvsem ta, da posreduje otrokom vero in svobodo.

Ena glavnih zapovedi, ki to lepo pokaže, je zapoved o soboti. Judje se spominjajo, da je Bog sedmi dan po stvarjenju sveta počival (1 Mz 2,2–3). Zato ta dan prenehajo z delom – da bi posnemali Boga in priznali, da svet vodi On, ne človek. Poleg tega se spominjajo, da jih je Bog osvobodil iz egiptovske sužnosti (5 Mz 5,15). Šabat je torej dan svobode – dan, ko nihče ne sme biti suženj delu, drugim ali lastnim skrbem. Oče je imel nalogo, da to svobodo posreduje svoji družini: da poskrbi, da na soboto vsi – on sam, žena, otroci, celo služabniki in živali – doživijo praznik, počitek in veselje.

Pomembno je, da oče tega ni počel zato, ker bi bil gospodar nad drugimi, ampak zato, ker je tudi sam pokoren Bogu. Tako je bil lahko pravi posrednik Božje volje – ne kot tisti, ki zapoveduje iz moči, ampak kot tisti, ki vodi iz poslušnosti in vere.

Vzgoja z zgledom in besedo

Če smo v naši kulturi morda sprejeli, da vero otrokom posreduje predvsem mama skozi vzgojo, pa je v Stari zavezi oče tisti, ki otroke uči Božje postave (Tore) – ne samo z besedami, ampak s svojim načinom življenja. Sveto pismo večkrat poudarja, da naj Božje zapovedi najprej zapiše v svoje srce, šele nato jih lahko posreduje naprej.

Oče o veri govori doma in na poti, zvečer in zjutraj, ko dela in ko počiva (prim. 5 Mz 6,6–7). Njegova pokorščina Bogu postane živ zgled za otroka. Tako sin preko očetovega življenja spoznava, da je resnična sreča v pravičnosti in zvestobi Bogu, ne v materialnih stvareh.

Vzgoja kot povabilo, ne kot prisila

Stara zaveza ne vidi vzgoje kot sistem kazni, temveč kot povabilo k svobodi. Božja postava ni breme, ampak dar, ki človeka vodi k življenju. Oče je tisti, ki sina spodbuja, naj sam izbere pravo pot, kot je Mojzes v puščavi pozval Izraelce: »Izberi življenje, da boš živel ti in tvoji potomci.«

Resnična pokorščina Bogu ni slepo sledenje, ampak dejanje ljubezni – ljubezni, ki vključuje zvestobo, iskrenost in podaritev samega sebe.

Abraham – vzor očeta v veri

Najlepši svetopisemski zgled takega očetovstva je Abraham. Bog ga je preizkusil, ko mu je naročil, naj daruje svojega sina Izaka. Abraham je pripravljen celo na to in Bog mu ga vrne nazaj. S tem mu je Bog želel pokazati, da otrok ni očetova last, ampak Njegov dar.

Poznejši običaj darovanja prvorojenca (kot v primeru Ane in Samuela ali Jožefa in Marije, ki darujeta Jezusa) izraža isto resnico: otrok pripada Bogu, a Bog ga podari nazaj kot blagoslov.

V Stari zavezi je oče predvsem učitelj vere in varuh svobode. S svojim zgledom, besedo in poslušnostjo Bogu vodi otroke, da se naučijo živeti v pravi svobodi – svobodi služenja Bogu. Oblast mu je dana – ne zato, da bi kazal svojo moč, ampak da bi služil življenju, ki prihaja od Boga.

Foto: public domain

Obj.: L. M.