Sveti oče pri katehezi: Kristusovo vstajenje človeka ozdravlja žalosti

Papeževa kateheza med splošno avdienco v sredo, 22. oktobra 2025, je govorila o Kristusovem vstajenju, ki človeka ozdravlja žalosti. V današnjem času žalost spremlja mnoge ljudi, jim jemlje smisel in življenjsko moč. Kako Vstali Jezus ozdravlja človeka žalosti, lahko vidimo v pripovedi o dveh učencih, ki na poti v Emavs srečata Gospoda. Ko ga spoznata, njuna potrtost in obupanost izgineta, v srcu pa jima ponovno zagori upanje.

Svetopisemski odlomek: Lk 24,32-35

In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je Gospod resnično vstal in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.

Cikel katehez – Jubilej 2025

Jezus Kristus, naše upanje
IV. Kristusovo vstajenje in izzivi današnjega sveta
2. Kristusovo vstajenje, odgovor na človekovo žalost

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Vstajenje Jezusa Kristusa je dogodek, ki ga ne moremo nikoli nehati kontemplirati in meditirati. Bolj se vanj poglabljamo, bolj ostajamo polni čudenja, privlači nas kot neka luč, ki je nevzdržna, a obenem očarljiva. To je bila eksplozija življenja in veselja, ki je spremenila smisel celotne stvarnosti, iz negativnega v pozitivno; vendar pa se ni zgodila na bučen, še manj na nasilen način, temveč blago, skrito, rekli bi ponižno.

Danes bomo premišljevali o tem, kako Kristusovo vstajenje lahko ozdravi eno od bolezni našega časa: žalost. Žalost, vsiljiva in razširjena, spremlja dneve mnogih ljudi. Gre za občutenje negotovosti, včasih globokega obupa, ki vdira v notranji prostor, in zdi se, da prevlada nad vsakim vzgibom veselja.

Žalost jemlje smisel in moč življenju, ki postane potovanje brez smeri in pomena. Ta tako aktualna izkušnja nas spominja na znano pripoved iz Lukovega evangelija o dveh učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24,13-29). Razočarana in obupana se odpravita iz Jeruzalema, da bi pustila za sabo upanje, položeno v Jezusa, ki je bil križan in pokopan. V začetnih vrsticah ta prizor predstavlja paradigmo človeške žalosti: konec cilja, v katerega je bilo vloženo veliko energije, uničenje tistega, kar se je zdelo bistveno za življenje. Upanje je izpuhtelo, potrtost se je naselila v srce. V kratkem času, med petkom in soboto, se je vse sesulo v dramatičnem sosledju dogodkov.