Kaj pravi dokument Dignitas infinita o evtanaziji in samomoru s pomočjo

Dignitas infinita, ali O človekovem dostojanstvu je dokument, ki ga je Dikasterij za nauk vere izdal l. 2024. V tej izjavi je predstavljen krščanski pogled na evtanazijo in na samomor s pomočjo. Dobro je, da smo verni kristjani danes poučeni o tej temi, da nismo žrtve manipulacij tistih, ki uporabljajo same najlepše besede in hočejo manipulirati s čustvi ljudi.

Obstaja poseben primer kršitve človekovega dostojanstva, ki je sicer tišji, a se vse bolj uveljavlja. Njegova posebnost je v tem, da uporablja napačno pojmovanje človekovega dostojanstva za to, da ga obrača proti življenju samemu. Ta zmeda, ki je danes zelo pogosta, pride do izraza pri vprašanju o evtanaziji. Na primer, zakone, ki priznavajo možnost evtanazije ali pomoči pri samomoru, včasih imenujejo »zakoni o dostojni smrti« [death with dignity acts]. Zelo razširjeno je mnenje, da sta evtanazija ali pomoč pri samomoru v skladu s spoštovanjem dostojanstva človeške osebe. Spričo tega dejstva je treba še enkrat odločno poudariti, da zaradi trpljenja bolna oseba ne izgubi tistega dostojanstva, ki ji je lastno in neodtujljivo, ampak lahko postane priložnost za krepitev vezi medsebojne pripadnosti in za globlje zavedanje dragocenosti sleherne osebe za celotno človeštvo.

Vsekakor dostojanstvo bolne osebe v kritičnem ali neozdravljivem stanju od vseh zahteva ustrezna in potrebna prizadevanja za lajšanje njenega trpljenja z uporabo primerne paliativne oskrbe in za izogibanje preveliki terapevtski vnemi ali nesorazmernim posegom. Ta oskrba mora ustrezati »trajni dolžnosti razumevanja potreb bolne osebe: potreb po pomoči, lajšanju bolečin, čustvenih in duhovnih potreb« (Usmiljeni Samarijan, CD 163). Toda takšno prizadevanje je povsem drugačno, različno in celo nasprotno odločitvi, da bi pod težo trpljenja uničili bodisi svoje življenje bodisi življenje drugih. Človeško življenje tudi takrat, ko je zaznamovano z bolečino, ohranja dostojanstvo, ki ga je treba vedno spoštovati, ki ga ni mogoče izgubiti in katerega spoštovanje ostaja brezpogojno. Dejansko ne obstajajo pogoji, zaradi odsotnosti katerih bi človeško življenje prenehalo biti vredno in bi ga zato bilo mogoče končati: »Življenje ima enako dostojanstvo in vrednost za vse: spoštovanje življenja drugega človeka je enako, kot ga moramo imeti do lastnega življenja« (Usmiljeni Samarijan, CD 163). Pomagati samomorilcu, da si vzame življenje, je torej objektivno kršenje dostojanstva osebe, ki prosi za pomoč, tudi če je to izpolnitev njene želje: »Ljudi moramo spremljati na poti do smrti, ne smemo pa izzivati smrti ali pomagati pri kakršni koli obliki samomora. Opozarjam, da mora biti za vse vedno prvenstvena pravica do oskrbe in zdravljenja, predvsem zato, da najšibkejši, zlasti ostareli in bolni, ne bi bili nikoli zavrženi. Življenje, ne smrt, je pravica. Smrt je treba sprejeti, ne pa je povzročati. In to etično načelo zadeva vse, ne le kristjane ali vernike« (papež Frančišek na splošni avdienci 9. 2. 2022). Kot smo že omenili, dostojanstvo vsakega človeka, pa naj bo še tako šibek ali naj še tako trpi, vključuje dostojanstvo vseh.

Foto: freepik

Vir: Izjava Dignitas infinita – o človekovem dostojanstvu, CD 176, str. 96 – 97.

Obj.: L. M.