Ko se na praznik Vseh svetih prebujata bolečina in žalost …

Kako naj praznujemo, ko pa še vedno žalujemo?

Praznik vseh svetih je za žalujoče pogosto dan dodatne žalosti in bolečine, saj še bolj pride v ospredje zavest, da med nami ni več naših bližnjih. Kako naj se veselimo in radujemo?

Kot kristjani smo povabljeni, da se na ta dan v veri zazremo v Boga in nebeško slavo v njem, v kateri so vsi tisti, ki so živeli s Kristusom svoje vsakdanje življenje na zemlji in si skupaj z njim prizadevali ljubiti vsakega človeka, kot ga ljubi on, in bili usmiljeni, kakor je usmiljen nebeški Oče (Raz 7,2-4.9-14). Mnogi pokojni kristjani so kot takšni priznani pred vso Cerkvijo in so razglašeni za blažene in svetnike. Veliko večja in nešteta pa je množica tistih, ki so živeli svoje vsakdanje življenje skrito v krogu svoje družine in sredi svojega poklicnega in krajevnega življenja. Tudi takšno življenje ljubezni in usmiljenja je bilo enako pomembno kakor življenje tistih, ki jih je Cerkev prepoznala po zahtevnem in dolgotrajnem postopku. Nepoznano življenje z Bogom nam razodeva tudi Jezusovo skrito življenje do 30. leta, šele po krstu v Jordanu je javno nastopil in začel oznanjevati Božje kraljestvo.

Ljubezen pokojnih še vedno živi v nas in z nami

Med vsemi svetimi moremo zreti tudi naše drage pokojne, ki so si prizadevali živeti ljubezen v času svojega zemeljskega življenja in delovanja. Mi smo priče temu in vemo, da ljubezen in usmiljenje, ki smo ju bili deležni ob njih, nista mogla umreti ali izginiti v nič, temveč večno živita v Bogu in sta se v polnosti pokazala v družbi z vsemi svetimi.

Praznik vseh svetih nas vabi, da se zavemo, kako so vsi pokojni naši pravi prijatelji, ki nas ne bodo zapustili v še tako težki situaciji. Skupaj z Jezusom, ki nas je izbral za svoje prijatelje (Jn 15,14-16), nas tudi oni izbirajo za svoje. Nešteto jih imamo, a se jih pogosto ne zavedamo, so pa pravi nebeški zaklad!

Sklenimo prijateljstvo s svetniki

Čudovita vest praznika vseh svetih je tudi ta, da se svetniki ne naveličajo ponujati svojega prijateljstva nam, ki smo še na poti v večno slavo. Sprejmimo ga! Izberimo jih za sopotnike na svojem potovanju po zemlji proti večnosti, kjer so naši pokojni. Veseli bodo tega. Tudi oni so jih spre-jeli in so z njimi zdaj v nebeški slavi.

To je vesela vest tega praznika, čeprav je zaznamovan tudi z žalostjo. Ne more nam sicer povsem odvzeti resnične žalosti, ker naših pokojnih ni več z nami na telesni način, toda hkrati prinaša tiho veselje in spodbudo, da iščemo, na kakšen način nam pokojni izkazujejo svojo večno ljubezen.

Naj nam bo ta praznik v spodbudo, da bomo postali bolj odprti za drobna znamenja, v katerih zaznamo tiho in večno ljubezen naših pokojnih. Ozavestimo male stvari in dogodke v povezavi z njimi, zahvaljujmo se Bogu Očetu zanje, zapišimo si jih na vidno mesto, da jih bomo imeli vedno pred očmi in ne bomo nanje pozabili, ko bodo prišli težki trenutki žalosti in bolečine, osamljenosti in zapuščenosti. Prosimo Svetega Duha, ki nam ga dajeta Oče in vstali Kristus, da nam odpre naše čute zanje, nas spomni nanje in pouči, kako so resnično znamenje, da so naši pokojni živi, da niso pozabili na nas ter da smo obdani z njihovo ljubeznijo. Zahvaljujmo se jim in dopustimo, da naše srce napolnjuje vesela hvaležnost in zaupanje v moč ljubezni, ki nas v Bogu večno povezuje in dela eno.

Foto: freepik

Vir: Ivan Platovnjak, Preobrazba bolečine – Skupaj na poti žalovanja. Založba Dravlje, 2024.

Obj.: L. M.