Upanje je močnejše od obupa

Gledati trpljenje je težko!

Ko je umirala moja stara mama, je bilo težko. Težko je bilo gledati njeno trpljenje, težko je bilo njej to trpljenje trpeti – a vsi smo vztrajali.
Kavč, na katerem sem se kot deklica igrala, je v njenih zadnjih dneh postal moj molitveni prostor, ko smo se ob njej zbirali, molili in peli, dokler ni dotrpela in v krogu svojih sinov in snah odšla v objem svojega Odrešenika. Odšla je v jutru novega dne in imeli smo čas, da smo se od njenega mrtvega telesa poslovili, da smo jo objeli, poljubili, pokrižali, da smo ob njej molili.

Nihče od nas, ki smo bili ob njej, ni nikoli pomislil, da bi bilo lažje, če tega ne bi gledali. Čeprav je bilo težko. Nihče od nas ni pomislil, da bi si kadarkoli lahko dal to pravico, da bi njeno življenje končal takrat, ko bi si mi tega zaželeli. Ob njej smo bili – tri dni pred smrtjo se je še nasmejala, ko ji je gospod župnik prinesel Jezusa pod podobo kruha in ji rekel: “Marta, ko boš v nebesih, pa se le veseli še za nas, ki smo še tu na zemlji!” In ona je ta stavek doživela tako naravno, tako razbremenjujoče. Verjela je, da bo po tem, ko bo njeno zemeljsko trpljenje dovršeno, zrla v obraz Njega, ki je dotrpel svoje trpljenje že veliko pred njo, veliko pred nami.

Skrajšati trpljenje?

Čemu? Zaradi udobja, ker se nismo sposobni spoprijeti z neudobjem, trpljenjem, z nečim, kar ni lepo, veselo in kar ne prinaša užitka. Postajamo družba, kjer ni prostora in časa za resnično sočutje, ljubezen, časa za preprosto “biti” ob nekom in se soočati z njegovo realnostjo. Težko nam je gledati, da nekdo trpi, težko nam je čakati, da bo dotrpel, težko nam je soočati se s smrtjo – da bi vse to zakrili in prikrili, smo celo nehali moliti ob pokojnikovem telesu, najrajši se niti ne poslavljamo od pokojnika, otroci marsikje ne vedo več, kaj je smrt. Kaj je konec zemeljskega življenja – težko je odraslim predstaviti otrokom dejstvo, da je nekdo zaključil svojo zemeljsko pot in umrl. Besedi smrt se rajši kar izogibamo. Otrok ne vozimo na pogrebe, češ, da ne bodo imeli travme. Resno? Travmo otroku povzroči dejstvo, da se ni imel priložnosti posloviti od rajnega, da ne ve, kje je njegovo telo, da ne ve, kam je odšel in da ni soočen z dejstvom, da ga nikoli ne bo več nazaj. S tem počasi postajamo imuni na najpomembnejše dogodke v življenju. Da, prav ste prebrali. Če praznujemo rojstvo, se veselimo, nazdravljamo – če hočete, zakaj bi potem tako izbrisali smrt, ki je za kristjana rojstvo za nebesa? Tisti cilj, za katerega smo se celo življenje trudili!

Vse to in še marsikaj drugega bi politika pod pretvezo sočutja rada odstranila in zapakirala v prijazno gesto pomoči pri končanju življenja. Da o ekonomski računici sploh ne govorimo.

Življenje pripada Bogu, ne zakonu

Krščansko razumevanje človeka izhaja iz prepričanja, da življenje pripada Bogu, ki to življenje daje in sprejema. Ko se znajdemo na meji moči, je vsak izmed nas še toliko bolj povabljen, da svojo nemoč preda v roke Tistega, ki je vir življenja in smisla.

Zato si ne moremo vzeti pravice odločati, kdaj življenje ni več »vredno življenja«. Noben zakon, pa naj bo še tako sočutno napisan, ne more razsoditi o vrednosti človeškega življenja – ker to presega človekovo pristojnost. Zakon, ki bi dovoljeval, da človek sam konča svoje življenje ali da mu pri tem pomagajo drugi, bi v resnici razkrojil tisto temeljno zaupanje, na katerem stoji družba: da je vsako življenje sveto, ranljivo, a dragoceno do konca.

»Če tudi hodim po temni dolini, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj.« (Ps 23,4)

Upanje v središču trpljenja – zgodba Viktorja Frankla

Viktor Frankl, zdravnik in ustanovitelj logoterapije, je v času, ko je bil v koncentracijskem taborišču, izgubil skoraj vse: svojo družino, delo, svobodo, varnost. A v najbolj nečloveških razmerah je odkril nekaj, kar ga je ohranilo živega – smisel.
Zapisal je:

»Človeku lahko vzamejo vse, razen ene stvari: zadnjo izmed človekovih svoboščin – svobodo, da se odloči, kako se bo odzval na dano situacijo.«

Frankl ni govoril o lahkotnem optimizmu, temveč o odločanju za upanje, tudi takrat, ko razum ne vidi nobenega razloga zanj. Njegova izkušnja je dragocen opomin: človek lahko preživi skoraj vse, če ve, zakaj živi. V trenutku, ko se zdi, da je vse izgubljeno, lahko najdemo tisti drobec smisla – ljubezen, odnos, odgovornost – in v njem odkrijemo Božjo bližino.

Upanje, ki ostane, ko ni več moči

Paliativna oskrba in duhovno spremstvo nista le tehnična pomoč, temveč izraz upanja in ljubezni: pomagati človeku, da ni sam, da je do konca svojega življenja v odnosu – s sabo, z drugimi in z Bogom. Vera ne ponuja »lahkih rešitev«, a ponuja nekaj globljega: prisotnost. Boga, ki je z nami, tudi takrat, ko ne ozdravi, ampak nas ohranja v tem upanju. Boga, ki ostaja z nami v temni dolini in nas ne zapusti, ko mi ne vidimo več naprej. Zato je pomembno, da ponudimo izboljšano paliativno oskrbo in začnemo pomagati lažje živeti ljudem – tudi v najtežjih življenjskih okoliščinah in bolečinah.

Upanje, ki ne razočara

Upanje ne pomeni, da bo vse v redu in po naših načrtih. Pomeni, da smo v Božjih rokah – tudi, če in kadar tega ne čutimo. To upanje nas varuje pred skušnjavo, da bi življenje končali, namesto da bi se prepustili Božji volji in vztrajali v misli, da je Gospod z nami.

»Upanje ne razočara, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca.« (Rim 5,5)

Zato branimo življenje od spočetja do naravne smrti, tudi in še posebej takrat, ko je težko.

Zato bomo 23. novembra na referendumu obkrožili PROTI!

Zavod Pridi.com je prijavljen v kampanjo pred referendumom.

pripravila: Neža Novak

foto: Canva