Molitev svetega Janeza XXIII. na sveti večer

Sveti Janez XXIII. ali »il papa buono – dobri papež«, kot ga ljubkovalno imenujejo Italijani, je “revolucionarni” papež, ki je odprl 2. vatikanski koncil.

 

24. decembra 1902, je sveti papež takole zapisal v svoj dnevnik:

»Krog mene spe moji tovariši po svojih sobah.

Jaz še bedim in mislim na BETLEHEMSKO SKRIVNOST.

 

Pridi, pridi, Jezus, čakam te.

Marijo in Jožefa so Betlehemčani odgnali;

čutita, da je ura blizu, pa gresta iskat zavetja na deželo.

Jaz sem ubog …, nič drugega nimam kot skromen hlev,

majhne jasli, nekaj slame.

Vse vama dam, dajta, sprejmita to ubogo kočo!

Pohiti,  Jezus, sprejmi moje srce!

Moja duša je revna, brez čednosti;

slamnate bilke – toliko mojih pomanjkljivosti – te bodo zbadale,

da boš jokal;

toda, Gospod moj, kaj naj storim?

To je vse, kar imam. Boli me tvoje uboštvo,

do solz me gane, pa vendar ne vem, kaj naj ti boljšega podarim.

Jezus, oblaži mojo dušo s svojo prisotnostjo,

razžari jo s svojo milostjo,

uniči to slamo in jo nadomesti z mehkim ležiščem

za svoje presveto telo.

 

Jezus, čakam te.

O, hudobni te odganjajo in dopuščajo, da zmrzuješ.

Leden veter brije. Pridi v moje srce!

Sirota sem, vendar te bom ogrel, kolikor morem.

Vsaj to želim, da sprejmeš ljubeznivo moj dobri namen,

da bi te lepo počastil, sprejmi mojo veliko ljubezen in željo,

da se zate žrtvujem. Bogat si in vidiš moje potrebe.

S plamenom svojega usmiljenja mi boš očistil srce,

tako da bo podobno tvojemu presvetemu srcu.

Neustvarjena svetost si in napolnil me boš z milostmi,

ki bodo rodile napredek duha.

Pridi, Jezus, toliko ti imam povedati, toliko bolečin zaupati,

toliko želja, toliko obljub, toliko nad.«

 

Vir: Janez XXIII., Dnevnik duše in drugi duhovni spisi. Odlomki. Janez XXIII., Ljubljana 1968.

Foto: Pixabay

 

Obj.: BR : )