Božič je čas za praznovanje resnice o Bogu

Kolega mi je omenil, da je med božičnim časom v japonščini slišal pesem »Beli božič« ali »Želimo vam srečen božič«. To je sezonska glasba, priljubljena med tistimi, ki na splošno ne verjamejo v pravi pomen božiča.

Podobno so me v času mojega evropskega življenja presenetili različni kulturni izrazi, povezani z božičem, med tistimi, ki so ga zgodovinsko praznovali. Moji avstralski prijatelji praznujejo božič sredi poletja, zaradi česar se naši zunanji simboli – sneg, led, gola drevesa – zdijo nepomembni. Zgodnji ameriški puritanci so božič zatirali iz antipapističnih razlogov. Kaj bi božič lahko pomenil v muslimanski kulturi, kjer je njegova doktrina herezija, ali v hindujskem svetu, je le še vprašanje.

Vedno mi je bil všeč »Beli božič«. Toda očitno je »Beli božič«, tudi z Bingom Crosbyjem, odklon od tega, kar božič je. Gre za zmedo vzdušja in vsebine. Zdaj dvakrat premislimo, preden bližnjemu zaželimo »Vesel božič«, da ne bi »vsilili« svojih prepričanj ubogemu človeku. Česarkoli že imamo polne glave, nočemo, da bi kdo to izvedel, da ga ne bi vznemirila resnična ideja. Končna obramba pred resnico je zavrnitev vedenja.

»Adeste Fideles« je veličasten in nepozaben. Toda težko si je predstavljati, kaj bi te besede in glasba lahko pomenile nekomu, ki je teološko neveden ali metafizično nasproten resnicam, ki jih vsebuje himna. Do neke mere lahko uživam v Wagnerjevi operi, ne da bi sledil nemščini, toda tako kot pri »Adeste Fideles« bi moral vedeti, kaj pomeni.

Vsaka velika teološka resnica ali kateri koli dogodek, tako velik kot Kristusovo rojstvo, povzroči globoko in neskončno razmišljanje o tem, kaj pomeni. Svoje razumevanje lahko izrazimo s poezijo, glasbo, plesom, eseji, razpravami ali himnami. Resnica rodi resnico, skupaj z različnimi načini njenega izražanja ali sprijaznjenja z njo.

Božič v Združenih državah Amerike se v zadnjih letih potiska v zaprte prostore. Nekdo se vedno »užali« zaradi kakršnega koli javnega prikazovanja božiča. Razlog za užaljenost je v tem, da je božič doktrina, ki se predlaga kot resnična, ne le v tem, da je glasba, ki ga slavi, lepa. Njegove resnice si nismo izmislili. Kar je božič, ostaja resnično, ne glede na to, ali nam uspe kulturno izraziti ali ne, čeprav je naša naravna težnja, da ga utelešamo na različne načine.

Božič je seveda veliko družinsko praznovanje, ki bi ga morali, kot je rekel Chesterton, praznovati v zaprtih prostorih, s tistimi, ki jih imamo radi, in tistimi, ki imajo radi nas. Vendar se vrnemo k vprašanju: »Kaj pomeni božič?« Ne smemo izgubiti tega razumevanja, ki ga vsebuje tradicija, ali se ne soočiti z njenimi posledicami, ker ga ne želimo slišati.

Božič je resnica o Bogu. Njegova pobuda ne prihaja od človeka.

Na kratko, potrjuje, da se svet ni sam ustvaril takšnega, kot je. Preden je svet »SEM JAZ« (2 Mz 3,14). Izkaže se, da ima Božanstvo svoje lastno notranje življenje, popolno samo po sebi, ki ne potrebuje sveta ali nas.

Vendar pa je Bog za svoje namene ustvaril svet, v katerem in za svoje namene obstaja osrednje, svobodno bitje, človek. To bitje, vsak njegov obstoječi član v času, je namenjen sodelovanju v notranjem življenju Boga. Bog je ustvaril svet, v katerem bi ga svobodno bitje lahko zavrnilo. Pravzaprav je bil zavrnjen.

Božji odgovor na to zavrnitev je bil, da je na svet poslal svojega Sina, Večno Besedo, ki se je rodil Mariji v Betlehemu med vladavino cesarja Avgusta. To učlovečenje, kot ga imenujemo, to rojstvo, življenje in smrt Kristusa, je osrednji dogodek človeške zgodovine in jo pojasnjuje. Ko praznujemo božič, praznujemo tole: da je Kristus pravi Bog in pravi človek.

Ko to razumemo, je vse ostalo smiselno.

Če tega ne razumemo, tudi drugega ne.

✠

Ta članek je prirejen po poglavju v knjigi p. Schalla Razlog za letne čase: Zakaj kristjani praznujejo, kaj in kdaj. Na voljo je v vaši najljubši knjigarni ali na spletu prek založbe Sophia Institute Press.

Fr. James V. Schall, S.J.

prev. in prir.: Neža Novak

foto: Canva