V čem sv. Jožef ravna drugače od kralja Ahaza in od Shakespearovega Hamleta?

Odločnost je vrlina. V očeh drugih želimo veljati za odločnega človeka. Nasprotje odločnosti je omahljivost. Morda je omahljivost tudi naša značajska poteza. Na četrto adventno nedeljo nam prerok Izaija predstavi izraelskega kralja Ahaza, ki je prototip omahljivca, evangelij pa opisuje zgodbo sv. Jožefa, ki se dvakrat izkaže za odločnega moža. Ker Marije, svoje zaročenke, ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko pa mu je angel v spanju oznanil, da je Marija spočela od Svetega Duha, jo je brez odlašanja vzel k sebi.

V tem uvodu sem stvar namerno poenostavil: kralja Ahaza sem prikazal kot negativni lik, sv. Jožefa, kot njegov antipod, pa pozitivno. Realnost pa nikoli ni črno-bela. Ahaz, kralj Južnega, Judovega kraljestva, ki je vladal med leti 736–716 pr. Kr., je namreč imel zelo konkretne razloge za omahljivost. Vzpenjajoča velesila Asirija je osvajala ozemlja v smeri proti Sredozemskemu morju in pri tem prestrašila majhna bližnjevzhodna kraljestva. V strahu pred Asirijo se Recin, Aramski kralj (Aramsko kraljestvo je obsegalo velik del današnje Sirije z Damaskom in Libanonom), poveže s Pekahom, kraljem Severne Izraelovega kraljestva. Ker Ahaz, kralj Judovega kraljestva, z njima noče v koalicijo proti Asiriji,  ga hočeta Recin in Pekah odstaviti. Tedaj nastopi prerok Izaija. Ahazu svetuje: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga.«

Izaijev nasvet kralju ni politične narave, ampak duhovne. In v tem je najbrž težava: kralja bolj kot Božja volja zanima učinkovita politična strategija. Prerok stisko kralja razume, vendar vseeno sporoča: Razmere so res skrajno zapletene in negotove, tudi jaz, prerok, se tega zavedam. Toda, Ahaz, kralj Judov, zavedaj se, da nobena zgolj človeška presoja, kaj storiti, tebi, o kralj, ne zagotavlja varnosti, zato lahko svojo prestrašenost presekaš tako, da se brez odlašanja in poln zaupanja obrneš na Boga.

Ahaz je na Izaijev nasvet odgovoril: »Ne bom prosil Gospoda.« Ta na videz jasen odgovor ni bi izraz Ahazove odločnosti, marveč malodušja in otopelosti. Ahaz je ostal brez vsega: zavrnil je povezavo s sosednjima kraljema, zavrnil pa je tudi Boga. Kaj se je zgodilo? Asirija je leta 732 pr. Kr. zavzela Aramsko kraljestvo, leta 722. pr. Kr. pa še Severno Izraelovo kraljestvo, Judovo, Južno kraljestvo, ki ni šlo v vojno z Asirijo, pa je obstalo vse do leta 587 pr. Kr., ko ga osvojijo Babilonci. Ahaz takšnega poteka dogodkov ni mogel predvideti. Vendar se v stiski, ko nobena politična strategija ni obetala uspeha, ni zanesel na preroka, in s tem na Boga, temveč je zastal, stvari spustil iz rok in se vdal v usodo.

Z velike časovne distance je lahko biti kritičen do Ahaza, toda kaj bi na njegovem mestu storili mi. Ali ne bi tudi mi sledili svojim naravnim občutkom preplašenosti in rekli: Nobena od obeh možnosti ni zanesljiva, najbolje je narediti korak nazaj in počakati, da se stvari odvijejo same od sebi.

Arhetipski primer omahljivca je tudi Shakespearov danski kraljevič Hamlet. Neke noči mu duh njegovega umorjenega očeta Hamleta, danskega kralja, ukaže: »Maščuj njegov podli, neznanski umor.« Pri tem duh mrtvega kralja kaže na Klavija, ki se je en mesec po zločinu poročil z Gertrudo, njegovo vdovo in zasedel prestol. Hamlet maščevanje odlaša. Ne more se odločiti, da bi izpolnil zahtevo svojega mrtvega očeta. Hlini norost, da bi se z zavlačevanjem maščevanja prepričal, ali je stric Klavdij zares zagrešil umor. Hamleta o Klavdijevi krivdi dokončno prepriča igra Mišnica, ko igralci uprizorijo prizor podoben umoru kralja.

Ko gledamo ali beremo to Shakespearovo tragedijo nehote pomislimo, da se tudi nam kdaj zgodi krivica, ki nas sili v maščevanje. Ali je odlašanje maščevanja slabost? Hamletovo prelaganje maščevanja na nek poznejši čas drama označi kot omahljivost, ki naj bi bila za bodočega kralja nečastna. Lahko pa Hamletovo neodločnost razumemo tudi drugače. Marcel, vojaški častnik, ki v poznih nočnih urah skupaj s Hamletom in njegovim prijateljem Horatijem preverja, kaj zares slišijo, ali je skrivnostni glas, ki terja maščevanje, res duh umorjenega kralja, izreče razvpito misel: »Nekaj gnilega je v državi danski.« S tem Marcel nakaže, da je položaj, v katerem se nahaja Hamlet, zelo zapleten. Če je namreč v vrhu države vse gnilo, kakšen smisel ima maščevanje, ali ne bo novo prelivanje krvi zaradi naravne logike krvnega maščevanja gnilobo samo še razširilo. Hamlet ni kak globok krščanski vernik, čeprav v nekem trenutku pravi, da se iz nejasne in nepregledne situacije umika in gre raje molit. Vendar Hamlet v molitvi, ki ni bila namenjena iskanju Božje volje, marveč le trenutni pomiritvi, seveda ne pride do nobenega jasnega odgovora.

Hamlet v resnici ne odlaša z maščevanjem samo zato, ker bi bil reva, ali ker ne bi bil prepričan, da je stric Klavdij zares morilec njegovega očeta. Hamlet je tudi velik premišljevalec, ki se zaveda etičnih, verskih, političnih in osebnih dilem. O vsem tem razpreda v znamenitem monologu Biti, ne biti: to je zdaj vprašanje. Najprej se vpraša, ali je bolj plemenito prenašati krivično trpljenje, strelice z nasprotne strani, ali pa iti z orožjem nad morje zla. Na zelo podoben način se o tej dilemi izreka Jezus. V Blagrih oznanja zakon Božjega kraljestva: blagor krotkim; blagor usmiljenim; blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani. Podobni slišimo sv. Pavla: Zakaj krivice raje ne prenašate? sprašuje Korinčane. V Hamletu iz ozadja odzvanja glas evangelija, čeprav Shakespeare tega izrečno ne omenja.

Kaj storiti, se še naprej sprašuje Hamlet, ko, kot pri Ahazu, nobena alternativa ne prinaša rešitve. Hamletovo skrajno stisko izražajo besede: umreti, spati, sanjati. Kakšne sanje bi prišle nam v spanju, ko se otresemo teh zemeljskih spon, razmišlja Hamlet. In tako pridemo do sv. Jožefa in njegovih sanj, o katerih nam pripoveduje današnji evangelij. Kdo bo nosil breme krivde, se sprašuje Hamlet. Pri tem namiguje na grozo, ki bi lahko padla nanj po smrti. Zato je zaradi negotovosti pripravljen vsaj začasno prenašati tudi trpljenje, kot pa storiti nekaj, kar bi lahko imelo nepredvidljive posledice.

Ta arhetipski etično-filozofski razmislek – Biti, ne biti: to je zdaj vprašanje – se pri Hamletu konča povsem enako kot pri Ahazu, v resignaciji, z ugotovitvijo: Tako nas misel dela vse plašljivce. Hamlet išče izhod v sebi, v svojih človeških grešnih vzgibih, kar ga na kocu pripelje do tega, da prelije kri kralja Klavdija. Kakšen je izplen njegovega maščevanja? Gniloba na danskem dvoru še bolj zaudarja. Hamlet ne vidi nobenega izhoda več, zato sam noče sesti na prestol, pač oblast izroči tujcu, norveškemu vojskovodji Fortinbrasu.

Na primerih Ahaza in Hamleta vidimo, da so si naše težave in dileme zelo podobne, pa naj bomo verni ali ne. Isto velja tudi za naše prve reakcije. Vsi, verni in verni, se naprej zatečemo k temu, kar nam pravi naša pamet. Posebej izrazito je to pri Hamletu, ki v monologu – Biti, ne biti: to je zdaj vprašanje – naredi pravo teološko-filozofsko ekspertizo, a brez učinka, še naprej je plašljivec, ki ne naredi odločilnega koraka. Kralj Ahaz sicer manj filozofira, pač pa zgolj tehta možnosti, in ne izbere nobene. Kot Hamlet se tudi on izkaže za plašljivca.

Tako se v mraku in laži, ali pa še huje, v nasilju, kot poskusu preboja iz brezizhodnosti, konča vsako iskanje, ki si ga kdo umisli mimo Boga.

Tudi sv. Jožef se zaradi zaroke z Marijo in njene nosečnosti znajde v brezizhodnem položaju, ki ni nič manj dramatičen kot  Ahazov in Hamletov. Vsi trije so si podobni tudi na drugi stopnji. Tudi sv. Jožef premišljuje, kaj naj stori, in preudarja, kar mu ponuja njegova pamet. Toda na tretji stopnji sv. Jožef ravna bistveno drugače kot Ahaz in Hamlet, sledi Svetemu Duhu, ki mu  govori v sanjah. Preneha biti omahljivi plašljivec. Stopi do Marije in jo vzame k sebi. Odločitev, da bo sledil Božjemu navdihu, prinese razplet in optimalno rešitev.

Sanje nikoli niso samo to, kar je trdil Freud, delovanje podzavesti, ko se naši strahovi in želje izrisujejo skozi predrugačene okoliščine in osebe, ki navadno niso identične s tistimi, s katerimi se srečujemo v budnem stanju. Sanje so bile vedno, in so tudi danes, orodje, s katerim Bog usmerja naša spoznanja in odločitve. Seveda pa je to lahko le takrat, če vsakodnevno živimo v zaupnem odnosu do Boga, če mu mnogokrat na dan izročamo svoje zgodbe. Tako nas v težavah ne zagrne nepredirna tema, marveč nam luč upanja osvetli Kralja, ki prihaja. Ta je Emanuel, zedinjen z našo radostjo in ranljivostjo.

Objavljen prispevek je nagovor g. Milana Knepa, duhovnega pomočnika v ljubljanski stolnici, pri maši na 4. adventno nedeljo.

Obj.: L. M.