Sporočilo svečnice: starševska ljubezen, ki zna izpustiti

V kratkem bomo praznovali svečnico oziroma praznik Jezusovega darovanja v templju. Ni se daroval Jezus sam, ampak sta ga darovala Jožef in Marija, kakor je določala postava, da vsak prvorojenec pripada Gospodu. V odkupitev zanj sta darovala dva goloba.

Kaj nam pove ta obred in zakaj je po dveh tisočletjih še kako aktualen?

Otrok je za starše največji dar, ki ga lahko prejmejo v življenju. Je pravzaprav tako velik dar, da bi ga najraje za vedno obdržali zase in pri sebi. Želijo mu priskrbeti vse, kar rabi, celo prehitevajo ga v potrebah in željah. Ocenjujejo namesto njega, kateri študij mu bo odprl priložnosti za najboljšo zaposlitev. Za njegov uspeh so se pripravljeni odreči marsičemu. V mansardi mu uredijo stanovanje …

Odrasel otrok pa čuti, da nekaj tu ne štima. To, da so starši toliko stavili nanj, doživlja kot breme. V njegovih dosežkih iščejo izpolnitev svojih sanj. Nevede ga s tem okradejo za njegove lastne sanje. Odrasel otrok ne upa tvegati koraka v svet, ker ne ve, kako bi to starši prenesli. Ali pa povsem zavozi in tako starše še naprej zaposluje s svojim neodgovornim življenjem.

Zakaj do tega pride? Vsi starši hočejo namreč svojemu otroku le dobro in v tej veri se žrtvujejo zanj. Niso ga pretepali, ali ga zanemarjali. Nasprotno, nudili so mu vse, da bi uspel v življenju. On pa potem ne zna zaživeti svojega življenja …

Praznik darovanja Jezusa v templju nam daje pomembno sporočilo. Otrok je za starše res največji dar, vendar ne z namenom, da si ga lastijo, ampak da ga v hvaležnosti izročajo v Božje roke. Najbolje, da to storijo ob rojstvu, preden se začnejo pretirano navezovati nanj. Navsezadnje ne gre le za enkratno dejanje, pač pa za odnos, ki daje prostor Bogu, da vstopi v otrokovo življenje in ga pokliče na posebno pot, ki je drugačna od poti staršev.

Ko bomo na svečnico pri sveti maši prižigali sveče, se spomnimo besed starčka Simeona, ki jih je izrekel, ko je v naročju držal in gledal Njega, ki je »luč v razsvetljenje poganov«. Karkoli drugega postavimo v središče življenja, smo zgrešili, tudi če je to naš otrok. Jezus je resnična Luč, ki razsvetljuje življenje in edini, za katerega je vredno živeti. Zato le prižgimo svojo svečo, pa tudi sveče naših otrok, da nam v družini ne zmanjka te Luči.

Foto: freepik.com

Obj.: L. M.