Tesnobo sodobnega človeka lahko prebije le Luč, ki prihaja od zgoraj

Pred nekaj leti mi je televizijski novinar zastavil vprašanje: Kakšna je svetopisemska vizija sveta in človeka? Skoraj bi mu nasedel. Ni veliko manjkalo, pa bi mu začel razlagati krščansko teologijo o svetu in človeku. V hipu me je spreletelo, da to ne bo pritegnilo zanimanja poslušalcev, zato sem novinarju odgovoril s protivprašanjem: zakaj bi svetopisemska vizija sveta in človeka sploh koga zanimala? Saj ljudje le malokdaj sprašujejo po vizijah, po poglobljenih filozofskih in teoloških razlagah, njihovo pozornost pritegne povsem kaj drugega, denimo, kaj lahko kar najhitreje izboljša njihovo psiho-fizično počutje. Novinarju sem hotel reči: če naj nagovorimo gledalce, moramo začeti z eksistenco in šele nato z esenco. Kratko in preprosto moramo orisati njihovo bivanjsko stanje, to, kako jim je, kako občutijo življenje. Bistvo stvari, esenca, pa jih bo nagovorila le, če jim bo pomagala razumeti, kaj je pravzaprav to, kar doživljajo, če bo torej resnica odgovor na njihove bivanjsko stanje in na njihove eksistencialne potrebe.

Kaj torej najbolj pogosto bremeni naše počutje in nam jemlje voljo? Povsem smo si enotni, da je to tesnoba. Težko jo je opredeliti, ker ima najrazličnejše pojavne oblike in stopnje. Vseeno naj vsaj na kratko nekaj rečemo o tem, kateri so poglavitni vzroki tesnobe. Psihologi menijo, da tesnobo povzročajo nepredelane in nerazrešene infantilne vsebine. Nadalje to, kar pravi Sigmund Freud, da nismo sami gospodarji pod svojo streho, zato z odpori in obrambnimi mehanizmi vztrajno branimo nekaj, kar bi morali spremeniti. Vztrajamo v načinu življenja, tudi če nam povzroča trpljenje, ker nam je  znano in po svoje varno, zato težko izstopimo iz slabih odnosov, čeprav so destruktivni in uničujoči. V tesnobi se znajdemo tudi zaradi negotovega občutka, kdo dejansko smo, zakaj nas okolica ne sprejema, kot si želimo, ali je mogoče z nami kaj narobe, ali lahko sprejemamo spol, v katerem se nahajamo, koliko je v očeh drugih vredno to, kar delamo. Sama težka vprašanja brez jasnega odgovora. Pogosta je tudi narcisistična motnja, ki je v razcepljenosti med tem, da se kdo sam sebi zdi močan, sposoben, da zmore vse, ter tistim drugim delom sebe, da je zguba, da nič, kar naredi, ni v redu. Navzven so takšni ljudje videti samovšečni. Ko so si všeč, so lahko zelo agresivni, a ko pridejo domov, med štiri stene, se morajo pogosto napiti, da ublažijo tesnobo, ker so prepričani, da je vse, kar so naredili, zanič in brez smisla. Psihiater dr. Borut Škodlar pravi, da je tesnoba eno najbolj temeljnih občutij, ki se kaže skozi različne strahove. Že človeška vrženost v svet in to, da nam je dan razum, s katerim poskušamo razmišljati o življenju, smrti, smislu in namenu, zakaj smo tukaj, spremlja tesnoba, še dodaja dr. Škodlar.

Z vsem tem, kar o tesnobi ugotavljajo psihologi in psihiatri, se seveda strinjamo. Res je, kar pravi dr. Škodlar, da smo potencialno tesnobni že zaradi sposobnosti razuma, s katerim prevprašujemo najtežja bivanjska vprašanja. Današnji evangelij pa nas usmerja še na eno drugo, povsem drugačno razlago izvora tesnobe, ki ni psihološka, vendar ima na našo psiho nemara večji vpliv, kot navadno mislimo. Poslušajmo, kaj nam danes pravi Janez Krstnik: Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba in obstal na Jezusu, zato lahko pričujem, da je ta Božji Sin, ki odjemlje naše grehe, tudi našo tesnobo in malodušje.

Imamo torej dva konteksta, psihološkega in duhovnega, v katerih občutimo in razlagamo tesnobo. Sodobna psihološka in psihiatrična doktrina zahtevata, da se tesnobo obravnava zunaj duhovnega konteksta. Hvala Bogu, da imamo tudi na Slovenskem psihoterapevte, ki imajo znanje in pogum, da diskretno izstopajo iz zaprtih okvirov. Če dobiva tesnoba takšne razsežnosti, zlasti med mladimi, kot nam kažejo raziskave in o čemer vsakodnevno beremo, potem bi smeli upravičeno sklepati, da postaja tesnoba vse teže obvladljiva tudi zato, ker je ujeta v sindrom zaprtega neba, ko je Bog izključen iz našega življenja.

Ves javni prostor stopnjuje pozabo Boga in briše znamenja njegovega obstoja. To nizkotno kulturno revolucijo so tudi v času zadnjih božičnih praznikov pri nas izvajale velike mednarodne trgovske verige, ki z razliko od Hrvaške v Sloveniji niso več omenjale Božiča, temveč le še generični pojem – prazniki, in še to v barvah grdo popačenega božička, produkta komercialnega oddelka kokakole. Če na to pristajamo, in očitno to množice nevede delajo, ostajamo sami s svojimi problemi, ki so, očitno, vedno večji. Samo če pomislimo na Ukrajino, Sirijo, Sudan, Venezuelo, Iran in na mrežo vojni žarišč, ki se lahko povežejo v globalno svetovno vojno. Počutimo se, kot da je naša Zemlja velikanski zaprt kotel, nad katerim je jeklen pokrov brez vsakega zračnika. V tem kotlu se dušimo: fizično zaradi vročine, suše in onesnažene narave, pa tudi psihično, ker smo popolnoma prepuščeni na milost in nemilost domačih in globalnih političnih in kapitalskih preigravanj, nad katerimi nimamo pregleda, kaj šele vpliva. Ker je nebo zaprto, svet nima izhodne perspektive. Tesnoba je vsepričujoča, ker jo občutimo bolj ali manj vsi in ne le tisti, ki iščejo psihologe in psihiatre.

Vendar neba ne zapirata samo globalistična politika in kapital, ki zahtevata planetarno pretočnost, zaradi česar tako politika kot kapital sistemsko brišeta vse identitete – osebnostne, spolne, religijske in kulturne, pa tudi vse domovinsko in tradicionalno. Nebo zapira tudi del sodobne umetniške produkcije. Konec decembra leta 2022 je Muzej moderne umetnosti na Dunaju 60-letnico delovanja zaznamoval s tematsko razstavo Zver v tebi. V postavitev je bil umeščen tudi posnetek znamenitega performansa Mesni užitek, ki ga je ameriška umetnica Carolee Schneemann s sodelavci prvič izvedla v Parizu leta 1964, kmalu za tem pa še v Londonu in New Yorku. Performans prikazuje ekstatično valjanje skupine ljudi med surovimi ribami, perutnino, klobasami, tekočimi barvami, prozorno plastiko, vrvmi, čopiči in zmečkanimi papirji. Kustosinja razstave je to opisala kot »erotični ritual, ekscesno, hedonistično slavljenje mesa kot materiala,« ob tem pa nakazala, da lakota po mesu ne kaže le temne plati civilizacije, temveč simbolizira tudi človeško življenje, ki temelji na nagonih.«

Da ne bo nesporazuma, s to razstavo ni nič narobe, če nam želi kar najbolj surovo dopovedati, da človeško civilizacijo usmerjajo tudi nagoni. Problem te razstave in neštetih podobnih kulturnih dogodkov je v prepričevanju ljudi, da sta nagonskost in dionizičnost resničnost, v katero smo nepopravljivo ujeti.

Sveto pismo, posebej pa današnji evangeljski odlomek, pa nam oznanjata, da to, kar smo kratko predstavili, nikakor ni naša nepopravljiva usoda, kajti v Kristusu se je nebo odprlo, zato nismo zaprti pod jeklenim pokrovom, kjer bi naše duše reševali le še vsakovrstni terapevti. Skozi odprto nebo prihaja do nas dvoje. Najprej Beseda, ki je Bog in se je ušotorila med nami. Ta Beseda je popolnoma drugačna od besed, ki jih govorimo drug drugemu, in od besed, ki jih slišimo v medijih in na družbenih omrežjih, pa tudi od besed umetnosti, če enostransko pretirava s prevpraševanjem družbenih vprašanj. Skozi odprto nebo je v Kristusu zasvetila tudi luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Zato velja: tudi če se človek počuti zver, nagonsko mesovje, lahko v Kristusu sprejme Božje otroštvo, v Bogu zasidrano dostojanstvo, da ga ne more zrušiti še tako nenaklonjena okolica.

Besedi in luči lahko odpremo svoje misli, čustva in občutja, da nas dvigata visoko nad zmes perutnine in klobas, ki je bila na ogled v dunajskem Muzeju moderne umetnosti. Zato nam ni treba iti na Dunaj in zapravljati denar za nekaj, kar vsak hip doživljamo na sebi. Saj vsak od nas še kako dobro ve, kako silni, dragoceni in obenem uničujoči so lahko nagoni. Zato lahko ta hip, tu v cerkvi, pri tej sv. maši, in kadar koli čez dan, in na katerem koli kraju, odpiramo vse svoje bitje Besedi in luči. Odpiramo zato, ker Beseda in Luč kažeta drugačno perspektivo, da to, kar se nam dogaja, ni več samo tesnobno, ampak tudi polno smisla. Ali če rečemo s Pavlom v današnjem drugem berilu: Kličite ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjersibodi. Beseda in luč sta kot nekakšna duhovna gravitacijska sila, ki nas priteguje v prostorje absolutne in ultimativne prihodnosti. Nad nami, bratje in sestre, ni jeklenega pokrova, ampak Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta, obenem pa nam pomaga ohranjati temeljno radost in upanje.

Objavljeni prispevek je nagovor, ki ga je imel g. Milan Knep v ljubljanski stolnici na 2. nedeljo med letom.

Foto: freepik

Obj.: L. M.