Ali je UI ovira ali bližnjica do Boga?

Umetna inteligenca (UI) postaja vedno bolj del našega vsakdana. Je lahko človeku pomaga tudi v odnosu z Bogom? Poglejmo, kaj pravi cerkveni dokument Antiqua et nuova o UI in našem odnosu z Bogom.

Tehnologija in iluzija popolnega nadzora

Tehnologija danes ponuja zelo zmogljiva orodja za nadzor in upravljanje svetovnih virov. Kljub temu ljudje v nekaterih primerih vedno bolj prepuščajo nadzor strojem.

V določenih znanstvenih in futurističnih krogih vlada velik optimizem glede splošne umetne inteligence (SUI). Gre za domnevno obliko umetne inteligence, ki bi bila enaka človeški ali pa bi jo celo presegla. Nekateri verjamejo, da bi takšna inteligenca omogočila izjemen, skoraj nepredstavljiv napredek. Pojavljajo se celo domneve o nadčloveških sposobnostih SUI.

Hkrati pa sodobna družba vse bolj izgublja stik s presežnim. Zato se pojavlja skušnjava, da bi ljudje v umetni inteligenci iskali smisel ali izpolnitev. Takšna hrepenenja pa je mogoče v resnici potešiti le v odnosu z Bogom.

UI kot sodobna oblika malikovanja

Prepričanje, da bi lahko Boga nadomestili z delom človeških rok, pomeni malikovanje. Sveto pismo pred tem jasno svari (npr. Mz 20,4; 32,1–5; 34,17).

Umetna inteligenca je lahko še posebej zapeljiva. Za razliko od tradicionalnih malikov, ki imajo usta, pa ne govorijo, in oči, pa ne vidijo (Ps 115,5–6), UI deluje, kot da govori in odgovarja. Lahko daje vtis razumnosti in živosti (prim. Raz 13,15).

Kljub temu je treba jasno razumeti, da je UI le bled odsev človeštva. Ustvaril jo je človek. Učil jo je človek. Deluje na podlagi podatkov, ki jih je ustvaril človek, in odvisna je od človeškega dela. UI nima številnih sposobnosti, ki so lastne človeškemu življenju, in je podvržena napakam.

Ko se ljudje začnejo zanašati na UI kot na »nekoga«, ki naj bi bil večji od njih samih, tvegajo, da si ustvarijo nadomestek za Boga. V resnici pa v takem primeru ne častijo umetne inteligence, temveč sami sebe. Tako postanejo sužnji lastnega dela.

Pravo mesto umetne inteligence

Umetna inteligenca ima lahko pomembno vlogo pri služenju človeštvu in skupnemu dobremu. Kljub temu ostaja delo človeških rok, ki sta jo »izoblikovali človeška umetnost in domiselnost« (Apd 17,29). Zato ji nikoli ne smemo pripisovati večje vrednosti, kot ji pripada.

Knjiga modrosti nas na to jasno spominja: človek lahko ustvari le nekaj mrtvega, saj sam ni vir življenja. Človek je več kot stvari, ki jih ustvari in časti, ker je sam prejel življenje, njegovi izdelki pa ga ne morejo imeti (prim. Mdr 15,16–17).

Človekovo srce kot prostor srečanja z Bogom

Človek po svojem notranjem življenju presega vse stvari. Ko se obrača vase, v globino svojega srca, tam sreča Boga, ki preiskuje srca. Prav tam človek pred Bogom odloča o svoji usodi.

Papež Frančišek poudarja, da v srcu vsakega človeka obstaja posebna, paradoksalna vez. To je vez med pravilnim razumevanjem samega sebe in odprtostjo do drugih, med osebnim srečanjem s seboj in darovanjem drugim.

Srce je tisto, ki lahko vse naše sposobnosti, strasti in celotno osebo usmeri v globoko spoštovanje in ljubečo pokorščino Gospodu. Le Bog namreč vsakega človeka vedno in za vedno obravnava kot edinstvenega »ti«.

Vir: Antiqua et nuova, Dikasterij za nauk vere & Dikasterij za kulturo in vzgojo, CD 181; Družina, Ljubljana, 2025.

Foto: freepik

Obj.: L. M.