Razlaga poročne obljube

Cerkvena poroka pomeni sklenitev zaveze. To ni podpis pogodbe, ki velja, dokler se dve stranki o njem strinjata oz. imata korist. Gre za takšno vrsto zaveze, kakršno je Bog sklenil najprej z Noetom, nato z Abrahamom, potem s svojim izvoljenim ljudstvom in tej zavezi se ni nikoli odrekel. Vedno je bil zvest človeku v svojih obljubah, tudi če se človek s svoje strani ni vedno držal svojih obljub. Končno – večno zavezo je potrdil z darovanjem svojega Sina na križu za naše odrešenje.

Zakonska zveza je torej znamenje te zaveze med Bogom in človekom in prav zato je zakon zakrament. Poročna obljuba se glasi:

ŽENIN: Jaz, (pove svoje ime), sprejmem tebe, (pove nevestino ime), za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.

NEVESTA: Jaz, (pove svoje ime), sprejmem tebe, (pove ženinovo ime), za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.

Sprejmem te.

Ko sta fant in dekle zaljubljena, se jima zdi, da je drugi popoln. Navdušena sta drug nad drugim! Postopoma drug drugemu razkrivata tudi svoje napake in šibke točke. Slabosti drugega lahko sprejmemo samo, če ga resnično ljubimo.

Včasih človek teže sprejme svoje napake kot napake tistega, ki ga ima rad. Izjemno osvobajajoče je zavedanje, da tvoje napake in razni kompleksi niso ovira, da te drugi ne bi sprejemal. Kdor ima izkušnjo, da ga Bog sprejema takega, kakršen je, more tudi sam iz te hvaležnosti sprejeti zakonca, kakršen je. Boga motijo le naši grehi, vse ostalo na nas mu je všeč.

»Sprejmem te« pomeni tudi to, da drugega ne bom poskušal spremeniti – tudi v stvareh, ki me motijo. Edino, kar lahko spremenim, je moj odnos do zakonca.

Ostal/a ti bom zvest/a.

Zvestoba ni nekaj samoumevnega. Gre za zavestno odločitev, ki ni odvisna od trenutnih čustev naklonjenosti. Zvestoba pomeni, da v svojem srcu postavita drug drugega na prvo mesto in ne dovolita, da kakšna druga oseba, delo ali hobi prevzame to mesto. Druga beseda za zvestobo je čistost. Ta vama omogoča, da si vsak večer iskreno pogledata v oči, kakor tudi svoje otroke; omogoča, da sta vajini srci pri družini, ne kje drugje.

Vidno znamenje obljube zvestobe je poročni prstan iz žlahtne kovine. Sveto pismo pravi: »Dobrota in zvestoba naj te ne zapustita, priveži si ju okrog vratu, zapiši ju na tablo svojega srca« (Prg 3,3).

V sreči in nesreči. V bolezni in zdravju.

Življenje vsakemu prinese svoje preizkušnje. To so težki trenutki, ki lahko zakonca med seboj še bolj povežejo, ali pa oddaljijo. Zakon je zakrament, zato prinaša milosti tistim, ki zanje prosijo. Bog lahko zakoncema v težavah pomaga, da presežeta lastne omejitve, podari jima modrost pri ključnih odločitvah in povzdigne njuno ljubezen tako, da zakon za oba postane pot k svetosti. Vsak čas se v zaupanju obračajta k Bogu, da vama bo pomagal premagati vse.

Papež Frančišek je zapisal: »Malo človeških radosti je tako globokih in prazničnih, kot so tiste, ko sta dva človeka, ki se ljubita, skupaj izbojevala nekaj, kar ju je stalo veliko skupnega napora« (Radost ljubezni, 130).

Te bom ljubil/a.

Današnja družba ljubezen predstavlja kot romantično in erotično naelektrenost med moškim in žensko, a resnična ljubezen ni zaljubljenost. Ljubezen je odločitev, da z vsem srcem skrbiš za drugega in mu daš prednost pred svojimi sebičnimi željami. Ljubezen si izkazujta z drobnimi pozornostmi, s pokloni, posvetita drug drugemu svoj čas, naredita kakšno uslugo. Ljubezen si izkazujta tudi z dotiki; zakonca sta eno telo. Vse to bo vajino ljubezen napajalo, da bo vedno sveža in nikoli dolgočasna.

Te bom spoštoval/a.

Spoštovati drugega pomeni, da se zavedamo, da je drugi človek drugačen od nas in da ima pravico, da je tak, kakršen je. Iz spoštovanja do zakonca nismo prezirljivi, žaljivi ali osorni, ampak spoštljivi. Dobro je, da se zavedamo medsebojnih razlik in v času preizkušnje ravnamo s posluhom do zakonca. Če tako ravnamo iz ljubezni do drugega, bo naš odnos prostor sreče.

Vse dni svojega življenja.

Pomeni, da je obljuba dana do smrti. Vsak dan na skupni poti naj bo blagoslovljen, naj bo priložnost, da osrečita drug drugega in se še bolj povežeta med sabo in z Bogom.

Foto: freepik

Obj.: L. M.