Preprost karmeličan, ki je zaznamoval duhovno pot papeža Leona XIV.

Papež Leon XIV.  je napisal predgovor h knjigi karmeličana brata Lovrenca z naslovom »Prakticiranje Božje navzočnosti«, ki je 19. decembra 2025 izšla pri Vatikanski založbi. Gre za knjigo preprostega in ponižnega francoskega redovnega brata iz 17. stoletja, ki je močno zaznamovala duhovno življenje zdajšnjega papeža, kot je sam povedal.

V slovenščini so njegovi zapisi izšli l. 2025 pri založbi Salve pod naslovom Bog na dosegu duše.

Kdo je karmeličan brat Lovrenc?

Brat Lovrenc od vstajenja se je rodil kot Nicolas Herman leta 1608 v današnjem kraju Hériménil, štiri kilometre od Lunevilla, v francoski škofiji Toul. V času tridesetletne vojne (1618–1648) je bil v bitki pri Rambervillersu leta 1635 hudo ranjen v nogo, zato je moral vojaško službo zapustiti. Zaradi poškodbe je ohromel. Najprej je živel kot puščavnik, leta 1640 pa je vstopil v red bosonogih karmeličanov v Parizu. Vaja v Božji navzočnosti, v kateri se je dejavno uril 40 let, mu je izkazala milost tudi v zadnjih trenutkih: kakor je povezoval notranjo zbranost z delom za skupnost, je brat Lovrenc popolnoma naravno, brez krčev in smrtnih bojev odšel k Tistemu, ki ga je vse življenje ljubil.

Lovrenčev slog je preprost: bil je »navaden brat kuhar« in ni imel visoke izobrazbe. S samim načinom pisanja torej nagovarja potrebe najširših slojev sodobne družbe. Poleg tega je bil Lovrenc človek, ki ni le iskal, ampak je tudi našel popolno uresničitev in je pokazal, da je v življenju mogoče doseči, za kar mnogi mislijo, da je utopija ali metafora. Čeprav je živel v 17. stoletju, ne čutimo časovne razlike med njim in nami, kot se pogosto dogaja pri delih nekaterih drugih pisateljev. Preprostost in neposrednost sloga, odsotnost odvečnih besed in osredotočenost na bistveno nam dajejo občutek, da beremo delo sodobnega avtorja.

Nekaj misli brata Lovrenca

Tukaj navajamo nekaj njegovih misli iz omenjene knjige Bog na dosegu duše:

“Povsod iščejo metode, kako se človek nauči ljubiti Boga. Do tega cilja želijo priti po številnih poteh. Z veliko težavo se mučijo, da bi s pomočjo številnih sredstev ostali v Božji navzočnosti. Ali ni veliko bolj preprosto in pravilno, da vse, kar delamo, delamo iz ljubezni do Boga? Z vsemi opravili, ki jih delamo, mora rasti naše pričevanje Zanj. S povezanostjo svojega srca z Njegovim pa ohranjamo Njegovo sveto navzočnost v nas. Za to ne potrebujemo posebnih veščin: moramo samo iskreno in preprosto začeti.”

“Vse je mogoče tistemu, ki veruje, več temu, ki upa, še mnogo več tistemu, ki ljubi; največ pa tistemu, ki si vsak dan prizadeva za te tri kreposti in v njh vztraja. Vsak, kdor je krščen in resnično veruje, je že naredil prvi korak k uresničenju tega načela. Če pa vse to tudi izvršuje, je na poti svetosti.”

“Vse, celo najmanjše stvari, neutrudno delam iz jubezni do Njega. On ne gleda, kakor mi, na veličino dela, ampak na ljubezen, s katero opravljamo delo. Ni treba, da nas zbega, če nam sprva ne gre dobro od rok. Na koncu nam bo tudi brez zavestnega prizadevanja prišlo v navado, da bomo svoje vsakodnevne dolžnosti opravljali za Boga.”

“Bogu izkazujemo čast s tem, da mu zaupamo. Čim bolj mu zaupamo, tem bolj ga častimo in tem večje milosti si pridobimo. Nemogoče je, da bi nas Bog varal, in nemogoče je, da bi dopustil, da bi dolgo trpela tista duša, ki se mu je popolnoma predala in sklenila vse prenašati zanj.”

“Po naravi v kuhinji nisem spreten. Vendar sem se naučil in tam delam vse iz ljubezni do Boga. V vsakem trenutku ga prosim za milost, da morem izpolniti svoje dolžnosti. Tako mi je bilo to delo v teh petnajstnih letih, ki sem jih do zdaj preživel v kuhinji, zelo lahko. Sedaj sem čevljar in to mi zelo ustreza. Vendar sem v vsakem trenutku pripravljen pustiti to svoje delo, kakor tudi vsako drugo, ker vsako delo, tudi najmanjše, opravljam iz ljubezni do Boga.”

Glede vaje o Božji navzočnosti pravi takole: “Če bi bil jaz pridigar, ne bi govoril o nobenih drugih temah kakor o vaji Božje navzočnosti. Ko bi bil duhovni voditelj, bi vsakomur svetoval to vajo, tako mi zdi hkrati nujna in lahka.”

K tej vaji je nenehno spodbujal tudi druge: “Da bi bili skupaj z Bogom, ni treba biti v kakšni cerkvi. Vsak si lahko v svojem srcu postavi kapelico, kamor se umakne, da se ponižno, skromno in v ljubezni pogovarja z Bogom. Vsak človek lahko tako govori z Njim – eni bolj, drugi manj. On ve, koliko zmoremo. Začnimo! Morda čaka samo na našo odločitev. Opogumimo se!”

Foto: public domain

Vir: Nicolas Herman (brat Lovrenc): Bog na dosegu duše. Salve, 2025.

Obj.: L. M.