Starši imamo v Jezusu zgled služečega voditelja

Brez dvoma je starševstvo najpomembnejša in najbolj odgovorna voditeljska vloga v življenju. Začne se z rojstvom otroka in se pravzaprav nikoli zares ne konča. Vendar mnogi starši ob tem hitro ugotovijo, da za to vlogo niso dovolj pripravljeni. Vsekakor vzgajajo po svojih najboljših močeh, kakor sami najbolje vedo in znajo. Pogosto pa to ni tisto, kar otroci v resnici potrebujejo od staršev. Starši tudi sami priznajo, da večkrat ne vedo, kako prav ravnati.

Jezus – popoln zgled družinskega voditelja

Zato je velika tolažba, da imamo popoln zgled voditelja, ki mu lahko zaupamo. To je Jezus. Pokazal je, da voditi pomeni služiti. To je ena najglobljih resnic, ki jo je Jezus sam živel in tudi svoje učence poklical, da stopijo na to pot.

Voditi kot Jezus pa ni najprej vprašanje metod ali pravilnih vzgojnih prijemov, ampak vprašanje srca in duhovnosti. Njegovo vodenje je vedno prinašalo življenje, svobodo, tolažbo in upanje. Sam zase je rekel: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10).

Vzgoja iz povezanosti z Bogom, ne iz strahu

Ne gre samo za to, da ga posnemamo v njegovem zgledu služečega voditelja, ampak da se sami nanj naslonimo, da živimo v njem, z njim preverjamo svoje odločitve in računamo nanj. Tudi Jezus namreč ni nič delal sam iz sebe, ampak je vse počel v tesni povezanosti z Očetom. Prav to je tudi za starše največjega pomena: da ne vzgajamo ločeno od Boga.

Kaj to v praksi pomeni? Ko smo ločeni od Boga, nas hitro premaga naš ego, ki prevzame glavno besedo in vodi naše misli, besede in dejanja. Takrat starši ne reagiramo iz ljubezni in skrbi za otroka, ampak prej iz lastnega strahu, ali da bi zaščitili svoj ponos, iz občutka nemoči, ali iz potrebe po kontroli, morda tudi iz jeze in užaljenosti … Takrat hočemo dokazati svojo premoč in uveljaviti svoj prav. V resnici pa za tem stojita strah in negotovost. Zanimivo je, da se ravno takrat, ko otrok ne ravna tako, kot bi želeli,  pogosto ne odzovemo v skrbi zanj, ampak iz svojih čustev.

Jezus nam kaže drugačno pot. Čeprav je bil vsemogočen, ni uveljavljal svoje premoči, ampak je izbral ponižnost in služenje. Najbolj konkretno je to pokazal pri zadnji večerji, ko je učencem umil noge. Bog nas kot starše kliče, da spustimo kontrolo iz rok. Najprej se moramo sami podrediti Bogu, da nas On vodi. Potem bomo znali najti prave besede tudi za otroka.

Meje, vizija in varnost v družini

Jezus je imel jasno vizijo za svoje učence: »Hodita za menoj, napravil vaju bom za ribiča ljudi,« je rekel Petru in Andreju. Jasno je postavil prioritete: ljubiti Boga in ljubiti bližnjega. Vsako dejanje, vsako držo in vse besede smemo in moramo presojati po tem glavnem merilu oz. zapovedi. Šele v tej luči dobijo vsa nadaljnja pravila, zapovedi in prepovedi svoj smisel.

V družini otroci potrebujejo jasno vizijo in usmeritev. Če ni pravil, meja in usmeritve, se otrok zlahka izgubi. Tako kot ljudje v podjetju pričakujejo vizijo od voditelja, tako otroci v družini iščejo vizijo pri starših.

Pravila niso zapor, ampak so nekaj podobnega, kot so za reko njeni bregovi. Ti ji omogočajo, da teče v pravo smer. Če bregov ni, se reka razlije vsepovsod in izgubi tok. Podobno je z otrokom: meje mu dajejo varnost in usmeritev.

Milost, odpuščanje in molitev za naše otroke

Namen starševstva ni v otrokovih dosežkih ali v iskanju potrditve zase, ampak v oblikovanju njihovega srca. Ne trudimo se ugajati otroku, ampak Očetu. Tako kot otroci, smo tudi mi sami nepopolni. Starševstvo je polno napak. Ker pa smo deležni Božjega odpuščanja, lahko tudi sami postajamo bolj usmiljeni in potrpežljivi starši. Tako po milosti odpuščanja lahko napake postanejo priložnost za Božje ozdravljenje v družini.

Starševstvo je torej vodenje. To je vodenje, ki se začne in konča pri srcu. Voditi kot Jezus pomeni služiti, ljubiti, postavljati meje z modrostjo, odpuščati in vedno znova iskati Božje vodstvo. Le tako lahko pomagamo otrokom, da odkrijejo poslanstvo za svoje življenje, ki jim ga je namenil Bog in ga zaživijo.

Foto: freepik

Obj.: L. M.