Sv. Frančišek Saleški: O Odrešenikovi ljubezni

Objavljeno: 09. 03. 2026

Sv. <strong>Frančišek Saleški</strong>: O <em>Odrešenikovi ljubezni</em>

Sv. Frančišek Saleški je bil ženevski škof in cerkveni učitelj, znan po blagem, a zelo jasnem duhovnem vodstvu. S svojim mirnim, potrpežljivim slogom je postal zavetnik pisateljev, katoliškega tiska ter medijskih delavcev. Njegova dela so namenjena temu, da bi tudi »navadni« ljudje sredi vsakdanjega življenja rasli v svetosti.

V postnem času, ko še posebej premišljujemo skrivnost Kristusovega trpljenja, navajamo njegove misli o zrenju v Odrešenikovo ljubezen, ki nas je na križu ljubila do konca.

»Priganja nas ljubezen Kristusova« (2 Kor 5, 14).

Da, … nič ne priganja človeškega srca bolj kakor ljubezen.

Ko človek čuti, da ga nekdo ljubi, ga žene, da ljubezen vrača. …

To pomeni: Odrešenikova ljubezen »nas priganja« …

Jezus Kristus je umrl za nas; s svojo smrtjo nam je dal življenje.

Mi živimo samo zato, ker je on umrl – umrl je za nas, nam in v nas.

Naše življenje torej ni več naše, marveč tistega, ki nam ga je s svojo smrtjo pridobil.

Neko dekletce na otoku Sestu je z veliko skrbjo vzgojilo orliča – mladiča.

Ko pa je postal močnejši, … ni nikdar pozabil zvesto prinesti plena svoji dragi gospodarici, kakor da bi ji bil hvaležen za hrano, ki jo je prej dobival od nje.

Primerilo se je pa, da je mala gospodična nekega dne umrla, ko je bil ubogi orel ravno na lovu.

Njeno telo so po šegi tistih časov in krajev položili na grmado sredi mestnega trga, da bi ga sežgali.

Ko jo je začel že lizati plamen, je z vso naglico priletel orel.

Zagledal je nepričakovani žalostni prizor; v silni bolečini je razklenil kremplje, izpustil plen ter se vrgel na ubogo in drago mu gospodarico.

Pokril jo je s perotmi, kakor bi jo hotel braniti ali iz usmiljenja objeti, ter je negibno obmiroval.

Pogumno je umiral in gorel z njo vred. Vnema njegove ljubezni se ni uklonila plamenom in žaru ognja …

Kakšen bodrilen zgled nam daje ta orel!

Zveličar nas je od mladosti hranil … kot dobra dojilja pestoval na rokah svoje Božje previdnosti …

Tvoj prst me je oblikoval

in k tebi še gorak sem pal

iz matere telesa (Ps 138,13–14).

S krstom nas je vzel v svojo last ter nas v nedoumljivi ljubezni skrbno hranil dušno in telesno.

Da bi nam pridobil življenje, je šel v smrt. Nahranil nas je z lastnim mesom in lastno krvjo. …

Le dobro poglejmo Božjega Zveličarja, razpetega na križ, kakor na veliko darilno grmado, na kateri umira iz ljubezni do nas. …

Kako je le mogoče, da se ne vržemo v duhu nanj, da bi z njim na križu umrli, da bi umrli z njim, ki je hotel umreti iz ljubezni do nas. …

Takšno je torej sveto zamaknjenje prave ljubezni, kadar ne živimo več po svojih človeških zamislih in nagnjenjih …