Z večno ljubeznijo te ljubim

Fasada drži, temelji zdrsnejo
Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem plešast moški srednjih let s sivo brado. Nekoliko manjša številka oblačil od običajnega standarda za moje vrstnike in nekaj manj gub, za kar se zahvaljujem genom svojih odpornih prednikov, ne izdajajo povsem moje starosti, vendar jih (leta) nosim najbolje, kar znam. Priljubljen kantavtor z druge strani Donave je to zapel v preprosti kitici: »…fasada drži, temelji zdrsnejo…«.

Vem, da so leta, ki sem jih preživel, minila, časa ne morem prevrteti nazaj. Nimam ničesar od vsega, kar sem v življenju jedel, pil, porabil … Ta čas je za vedno minil, tista materialna sredstva so izginila. Številna prijateljstva so zbledela, izkušnje so pozabljene, mladostne zaljubljenosti so odplaknile prve kaplje dežja jeseni življenja.

Nič od tega ni problem, če poleg skrbi za svoje telo, še bolj skrbim za duhovni »kapital«, s katerim bom na dan osebne sodbe prišel pred Stvarnika vsega stvarstva.

Biti kot otrok
Jezus, praviš, da bi morali biti kot otroci. Dolgo časa, naiven in neurejen, sem se spraševal, kako naj svojo zunanjo podobo vklopim v to tvojo misel. Gledam se v ogledalo. Berem vrstico iz evangelija. Smejim se vsaki tvoji besedi, Jezus. Prijatelj moj! Gledam v evangelij. Spet v ogledalo. Smejim se. Smejim se. Drznem si biti prijatelj s teboj. In s teboj je vse tako drugače. Ker si moj mir. Ti si gotovost, da bom v tebi preživel vse smrti. Da mi boš, skesan, odpustil vse moje grehe. Ker si že zdavnaj odkupil vsako mojo malomarnost. Vsak nered. Vsako slabo misel. Slabo besedo. Vsako hudobno dejanje.

Tedaj so k Jezusu pristopili učenci in ga vprašali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?« Poklical je otroka, ga postavil mednje in jim rekel: »Resnično vam povem: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne boste nikoli prišli v nebeško kraljestvo.« (Matej 18:1–3)

Trudim se. Vsak dan padem. In ti me spet dvigneš … Vsak dan imam nove slabe epizode. Zlobec me napada na fizični, psihični in duhovni ravni. Navajen sem početi vse mogoče stvari in ne razmišljati o težavah. Navajen sem se zbujati pred zoro v molitvi, navajen sem postiti se, dajati miloščino … Spomnim se le, da sem poklican, da vsako delo opravljam z največjo koncentracijo, pravilnostjo in vestnostjo. In tako se prepozna tudi svetost … A tudi to ni dovolj.

Biti moraš kot otrok!

Bodi kot otrok, neločljiv od veselega pričakovanja novega jutra, ki s svojo slutnjo včasih prinaša mirno veselje, včasih pa ostro, odmevajočo žalost.

Biti kot otrok, nerazdeljen od vsakdanje iskrenosti, neposrednosti, zanimanja za življenje, ki te preplavlja skozi zgoščene valove večerne molitve, zajet v vsakem utrujenem vzdihu …

Biti kot otrok, nerazdeljen od popolnega zaupanja v starše in dragocenosti brezpogojne ljubezni bitij, nerazdeljen od sladkosti, s katero majhne roke, ki nekoga objemajo, preprosto rečejo – ljubim te!

Vsak dan sprejmi novo odločitev.
Da! Od danes naprej želim zate iz sebe izvabiti najboljše. Ker me nisi pustil siroto, ker si mi dal sebe, razum, um, talente za druge, starše, otroke, prijatelje, ljubezen, vse. In vse to ti predajam, Gospod. Upravljaj vse, kar ljubim, po svoji volji. Naj se zgodi tvoja volja, ne moja …

Da, danes želim biti bolj s teboj, Jezus, da, želim te ljubiti kot še nikoli. Želim vsem vse odpustiti, sebi najbolj. Želim prositi odpuščanja vse, ki sem jih prizadel. Želim ljubiti sebe, da bi lahko ljubil tebe in vse ljudi …

Če ne usmerim svojega pogleda k Jezusu, kaj mi lahko uspe? Če svojega dneva ne posvetim samo njemu, kaj dobrega lahko storim? »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč,« je rekel sveti Pavel.

Zapri oči, moje srce, in poglej vase. Čista Ljubezen – jaz sem v Tebi. Ljubezen, ki te ljubi brezpogojno. Ljubezen, ki vse odpušča, se vsega veseli, vse upa. Ni ti treba storiti ničesar. Samo sprejmi me. Objemi. Trepetaj. Zaljubi se in se veseli.

Zapri oči. Občuti, kako te objemam. Ljubljen si, moje srce. Ničesar ne moreš misliti, reči ali storiti, kar bi  karkoli spremenilo … zaradi česar te ne bi več ljubil!

Zato, ko so oblaki in dež, pa tudi ko je jasno … ko je tema po vsem svetu, pa tudi ko je sončno. Ko je žalost, pa tudi ko je upanje. Ko je trpljenje, pa tudi ko je neizmerno veselje … ko si grešen in ko si svet … sem tukaj zate. Spremljam te z ljubeznijo, ki ni odvisna od tvojega trenutnega stanja. Naj si bolan, ranjen, padel, utrujen …

Ljubim te z večno ljubeznijo. Moj križ ni več strašno mesto usmrtitve, temveč vir Božjega usmiljenja zate. Vir ljubezni za vsakega človeka.

vir: Krešimir Stjepan Pećar – Žena vrsna
foto: Leo Rivas – Unsplash
prev. in obj.: NN