Zgodba o plemiču, ki je umrl od ljubezni

Sveti Frančišek Saleški, cerkveni učitelj in duhovni vodja, nas pogosto vabi, naj premišljujemo o Božji ljubezni, ki ne ostaja zgolj misel, temveč postane ogenj, ki preoblikuje človekovo srce.

V velikonočnem času, ko zremo v skrivnost Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, nam podarja ganljivo zgodbo o človeku, ki je dopustil, da ga ta ljubezen popolnoma prevzame.

 

Takole jo je zapisal sveti Frančišek Saleški:

 

Naletel sem na zgodbo, ki je res zelo čudovita …

Slaven in čednosten vitez se je nekega dne napotil v Palestino, da bi obiskal svete kraje, kjer je Gospod uresničil naše odrešenje.

Da bi romanje vredno začel, se je najprej pobožno spovedal in prejel sveto obhajilo.

 

 

Najprej je prišel v mesto Nazaret, kjer je angel oznanil presveti Devici skrivnost učlovečenja in kjer je bila Božja Beseda spočeta.

Tam se je pobožni romar zatopil v premišljevanje neskončne Božje dobrote, ki se je toliko ponižala, da je sprejela človeško naravo in s tem otela človeštvo pogubljenja.

 

Od tam je krenil v Betlehem, kjer se je Jezus rodil. Ni moč povedati, koliko solza je prelil, ko je v duhu zrl solze, s katerimi je Božji Sin, Dete Device Marije, močil tisti sveti hlevec …

 

Iz Betlehema je odšel v Betabaro ter stopil še naprej v zaselek Betanijo. Spominjal se je, kako se je tam Gospod slekel, da bi se dal krstiti.

Slekel se je tudi sam, stopil v Jordan, se umil ter pil njegovo vodo.

Zdelo se mu je, da vidi, kako je prejemal Zveličar krst iz Predhodnikove roke in kako se je Sveti Duh vidno »spuščal kakor golob in prišel nadenj« in kako »so se nad njim odprla nebesa«;

iz njih je slišal prihajati glas večnega Očeta: »To je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel« (Mt 3, 16-17).

 

Iz Betanije je odšel v puščavo ter v njej gledal z duhovnimi očmi, kako se Zveličar posti, kako se bojuje s sovražnikom in ga premaga, nato pa je videl angele, ki mu strežejo s čudežno hrano (prim. Mt 4, 11).

 

Od tam se povzpne na goro Tabor, kjer vidi Zveličarja spremenjenega,

potem pa na Sionsko goro, kjer spet vidi Gospoda, kako v obednici zadnje večerje kleči in umiva učencem noge ter jim deli svoje Božje Telo v presveti Evharistiji.

 

Gre čez potok Cedron in na vrt Getsemani. Tu se mu ulijejo solze mile bolečine, ko si predstavlja Gospoda, kako v smrtnem boju poti krvavi pot,

takoj nato pa vidi, kako ga zvežejo, surovo uklenejo ter odpeljejo v Jeruzalem, kamor se zvesto sledeč stopinjam ljubljenega Odrešenika napoti tudi sam.

V domišljiji gleda, kako ga vlačijo sem in tja, k Hanu, h Kajfu, k Herodu, kako ga bičajo, zasramujejo, pljujejo vanj, ga kronajo s trnjem, privedejo pred ljudstvo, obsodijo na smrt, oblože s križem.

Gleda ga, kako nosi križ, vidi pretresljivo srečanje z Materjo, zatopljeno v žalost, in z jeruzalemskimi ženami, ki jokajo nad njim.

 

Naš pobožni romar se končno povzpne na Kalvarijo, kjer gleda v duhu križ na tleh in golega Gospoda, vidi, kako ga rablji polože na križ in kako mu okrutno pribijejo nanj roke in noge.

Zatem zre, kako dvignejo križ in Križanega med nebo in zemljo, vidi kri, ki kaplja iz vseh delov razpetega Božjega telesa. Gleda ubogo sveto Devico, prebodeno z »mečem« bolečine (Lk 2, 35). Nato spet upre oči v križanega Odrešenika, iz čigar ust posluša z veliko ljubeznijo sedem besed.

Nazadnje ga vidi umirati in umreti, vidi, kako ga prebodejo s sulico in kako pokaže skozi odprto rano svoje Božje srce.

Gleda, kako ga snamejo s križa in odnesejo v grob.

Tudi sam gre tja in pretaka potoke solza na kraje, ki jih je prepojila Zveličarjeva kri.

Stopi v grob in položi poleg Učenikovega telesa tudi svoje srce.

 

Nato z njim vstane, se napoti v Emavs ter gleda vse, kar se dogaja med Gospodom in učencema.

 

Končno se spet vrne na Oljsko goro, kjer se je odigrala skrivnost vnebohoda.

Ko tu zagleda poslednja znamenja in sledi Zveličarjevih nog, leže nanje in jih poljublja brez konca in kraja …

Nato vstane, povzdigne oči in roke k nebu ter pravi:

 

O Jezus, moj sladki Jezus, nič več ne vem,

kje naj te še iščem in sledim tu na zemlji.

Jezus, Jezus, ljubezen ti moja,

daj mojemu ubogemu srcu,

naj ti sledi in odide za teboj tja gor!

 

Obenem s temi gorečimi besedami požene v nebo tudi dušo …

Spremljevalci in sluge, ki so videli tega viteza Božje ljubezni nenadoma pasti, kakor bi bil mrtev, so se prestrašili in brž tekli po zdravnika, ki je prišel in ugotovil, da je zares mrtev.

Hotel si je napraviti zanesljivo sodbo o tako nenadni smrti, zato je povprašal, kako se je rajni na splošno počutil, kakšne navade je imel in kakšnega značaja je bil.

Zvedel je, da je bil po naravi silno blag, prijazen, čudovito pobožen ter da je ves gorel v ljubezni do Boga.

Zdravnik je dejal nato, da mu je gotovo počilo srce od prevelike in pregoreče ljubezni.

Da bi svojo sodbo še potrdil, ga je prerezal in je res našel njegovo dobro srce odprto, vanj pa vtisnjene te svete besede:

Jezus, moja ljubezen!

V tem srcu je torej opravila smrtni posel ljubezen in ločila dušo od telesa …

 

Pripoveduje pa to zgodbo sv. Bernardin Sienski, učen in svet pisatelj, v prvem svojih govorov za vnebohod.

 

Vir: Sv. Frančišek Saleški, Teotim ali razprava o ljubezni do Boga, Ljubljana 1996, Družina.

Foto: Canva

 

Obj.: BR