Pot k Očetu: misli sv. J. H. Newmana pred vnebohodom

Sv. John Henry Newman, tudi Janez Henrik Newman, kardinal, teolog in spreobrnjenec iz anglikanstva v katoliško vero, je bil leta 2019 razglašen za svetnika, 1. novembra 2025 pa za cerkvenega učitelja. S svojimi globokimi duhovnimi premišljevanji še danes nagovarja vernike.

V času med veliko nočjo in vnebohodom objavljamo nekaj njegovih misli, ki nas vabijo k razumevanju Kristusove navzočnosti.

 

Veselje ob Gospodovi navzočnosti

Kako blažen je bil tisti prvi velikonočni čas,

ko so tvoji učenci bivali nemoteni s teboj,

kako dobro jim je bilo pri tebi!

Bili so to njihovi najsrečnejši trenutki na zemlji,

ko so okušali vnaprej nebesa.

Preživljali so jih v strmečem češčenju tvojega veličastva

in se veselili tvoje luči

– o moj vstali Zveličar!

Ti, moj dobri Gospod, pa si vedel bolje od njih,

kaj jim je v večjo korist.

 

Odhod, ki prinaša Duha

Vedel si, da Tolažnik ne bo prišel k njim,

če jih ti, Gospod in Učenik, ne boš zapustil.

Zato si odšel od njih.

Žalost, ker si odšel, je bila zanje koristnejša

in bolj zveličavna kot tvoja otipljiva bližina …

Vedel si, da je na zemlji prava pot do združitve s teboj v tem,

da te vidnega izgubimo.

Vedel si, da človek na tem svetu ne potrebuje toliko zunanjega vodstva …

kakor tvojega notranjega, duhovnega, nevidnega vodstva in pomoči.

Zato si sklenil, da boš prihajal v našo dušo in se potem,

ko si se od nas telesno oddaljil, vrnil k nam v Duhu.

Zato nisi ostal pri svojih učencih vidno,

ampak si se vrnil k njim in ostal za vedno pri njih …

v moči Svetega Duha Tolažnika.

 

Gospod se vrne k Očetu

To je zmagoslavje.

Zemlja se dviga k nebesom.

Vidim te, moj Gospod, kako odhajaš k Očetu:

s telesom, ki je bilo razpeto na križu,

z nogami, rokami in prebodeno stranjo.

To je zmaga odrešenega človeka,

dovršitev odrešenjskega dela.

To je zadnje dejanje,

krona celotnega dela neskončne božje ljubezni.

 

Zdaj je človek resnično v nebesih in je sprejel svojo dediščino.

S krivdo obremenjeni rod je zdaj tam zastopan … v osebi večnega božjega Sina.

O Emanuel, »Bog z nami«,

– s pomočjo tvoje milosti si upamo hoditi za teboj.

Držati se hočemo roba tvojega oblačila.

Ti greš pred nami.

 

Hrepenenje po nebesih

O Emanuel, kakšen dan veselja, ko se bomo vzpeli k tebi v nebesa

– kakšna neizrekljiva radost!

»Prijel si me za desnico in me vodiš po svoji previdnosti,

sprejel me boš v svojo slavo.

Kaj imam v nebesih, če ne tebe,

in po čem hrepenim na zemlji razen po tebi? …«

V svojih mislih grem za teboj …

in nekega dne bom … pri tebi.

Priti v nebesa pomeni, priti k Bogu:

Bog, to so nebesa.

Na zemlji je veliko stvari

in vsaka zemeljska stvar ima svoje lastno središče.

Tam zgoraj je samo še eno ime: Bog.

 

 

Najpomembnejša je ljubezen

»Ko bi človeške in angelske jezike govoril,« pravi sveti Pavel

»ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale.

In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost,

in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal,

ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.

In ko bi razdal v živež vse svoje imetje in ko bi dal svoje telo,

da bi zgorel, ljubezni pa ne bi imel, mi nič ne koristi.«

 

Zato, o moj Bog, si izvolim za delež samo tebe.

Samo ti ne mineš in živiš vekomaj.

Odpovem se vsem navideznim bogovom …

Uči me, vodi me, krepčaj me v dobrem …

in me sprejmi k sebi! Amen.

 

 

Vir: John Henry Newman, Premišljevanja in molitve, Kartuzija Pleterje 1989.

Foto: Canva

Obj.: BR