Bl. Anton M. Slomšek: Nebesa naša domovina

Blaženi Anton Martin Slomšek je bil škof, vzgojitelj, pisatelj in velik pričevalec vere, ki je s svojo modrostjo in ljubeznijo do slovenskega naroda zaznamoval našo zgodovino.

Posebej je poudarjal pomen krščanske vzgoje, zaupanja v Boga in hrepenenje po večnosti.

Pred praznikom Kristusovega vnebohoda povzemamo nekaj njegovih misli o nebesih.

Prepričan sem, da bomo vse žrtvovali,

da bi osvojili nebesa. (…)

Začetek vsega nebeškega veselja je konec trpljenja,

ker tam ne bo ne žalosti ne bolečin.

Vse to je minilo (prim. Raz 21,4).

Kako se muči kmet,

obrtnik v potu svojega obraza polnih šest dni,

da bi jedel svoj kruh.

Ko se z visokega stolpa veselo oglasi večerni zvon,

se tudi on spočije od tega svojega vsakodnevnega dela.

Veselo se pripravi na Gospodov dan

in hiti v hišo svojega nebeškega Očeta.

Vse naše zemeljsko življenje je delovni dan,

v nebesih je naš večni praznik.

Nobene zime, nobenega soparnega poletja

– večna pomlad, ki nikoli ne odcveti.

Prenekatero sladko veselje ima tudi življenje tu na zemlji;

deležni smo marsikaterega užitka v krogu plemenitih prijateljev.

Toda vsako veselje tu na zemlji je pomešano z grenkim pelinom trpljenja.

Tam, v hiši Očeta, ni več bolezni, ločitve in smrti.

Slepi bo veselo gledal Božje veličastvo,

gluhi občudoval večne melodije hvalospevov Bogu (…).

Kaj bomo delali v nebesih?

Na to vprašanje odgovarja sv. Avguštin:

»Gledali bomo, ljubili in hvalili.«

Gledali čudeže neskončnega veličastva Boga in njegovih del.

Sedaj gledamo kot v ogledalu,

tam bomo spoznali, kakor smo spoznani. (…)

Kako dolgo bodo trajale nebeške radosti?

Od ene večnosti do druge.

Tedaj vzdihujemo: »Ah, da bi vedno tako ostalo!«

In ko se ločimo, vprašamo: »Kdaj pridemo spet skupaj?«

Tega vprašanja se v nebesih nikoli ne sliši.

Toliko stoletij bo, kot je listja na drevesih, trav na njivah,

toliko stoletij, kot je kapljic v morju, zrnc peska na obalah morij,

toliko milijonov let, kot zvezd na nebu

– toda nebeške radosti bodo vedno nove. (…)

O, bodi mi pozdravljena iz te solzne doline,

hiša nebeškega Očeta,

kjer pomlad nikdar ne odcveti

in mladost nikoli ne zbeži (sv. Avguštin).

Kdo ne bi s sv. Ignacijem očaran vzklikal:

»Kako zoprna mi je zemlja,

ko si pogledam nebesa.

V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč.

Tja grem!«

»In če ne bi bilo tako, bi vam bil povedal,« pravi Jezus.

Nobeno oko še ni nikoli videlo,

nobeno uho slišalo,

nobeno srce dojelo.

Jaz vam tega nikoli ne morem dovolj opisati,

vi nikdar dovolj dojeti.

Toda nekoč bomo posedovali in lahko uživali.

Vir: Anton Martin Slomšek, Prazniki od pepelnice do zahvalne nedelje, Slomškova založba.

Foto: Unsplash in SŠK

Obj.: BR