Jezus je odšel v fizični obliki, a nas ni pustil samih

Učenci so po Jezusovi smrti in vstajenju še vedno živeli med strahom in upanjem – če sledimo Božji besedi v teh 40 dneh po veliki noči, si lahko dobro predstavljamo, kaj vse so morali doživeti. Od veselja, pa do zaskrbljenosti. Vstali Kristus se jim je prikazoval, jih učil, jih tolažil, a obenem pripravljal na nekaj čisto novega. V trenutku, ko bi si morda najbolj želeli, da bi ostal med njimi v fizični obliki in bil prisoten tako, kot prej, je Jezus odšel iz njihovega vidnega sveta.

Dokler je bil fizično med njimi, so ga lahko srečevali na določenem kraju, ob določenem času. Po vnebohodu pa Kristus ni več omejen na prostor. Postane navzoč drugače – po Svetem Duhu, po zakramentih, po občestvu, po Božji besedi, po ljubezni, ki se podarja drugemu človeku. Vnebohod zato ni zgodba o oddaljenosti, ampak o novi globini bližine.

Morda je prav to ena največjih življenjskih izkušenj vere: Bog pogosto ni navzoč tako, kot bi si mi želeli. Tudi ne deluje vedno na takšen način, ki bi bil očiten, hiter ali spektakularen v naših očeh. Pogosto ga ne moremo “zadržati” v gotovosti, občutkih ali jasnih odgovorih. Prav vera pa nas vedno znova vabi, da bi prepoznali njegovo navzočnost tudi tam, kjer ga ne “vidimo” neposredno.

Zato Gospodov vnebohod predstavlja veličasten zaključek Kristusovega zemeljskega poslanstva in hkrati začetek nove dobe za Cerkev. Po svetopisemskih zapisih se je Jezus štirideset dni po svojem vstajenju pred očmi apostolov dvignil v nebesa (si predstavljate, kakšen dogodek je bil to za tiste, ki so mu bili priča!?), kjer je sedel na Božjo desnico. Ta dogodek ni bil le fizični odhod, temveč dokončno zmagoslavje nad smrtjo in grehom ter povišanje človeške narave v samo Božje veličastvo.

Svetopisemski opisi vnebohoda

Evangelisti in pisci Nove zaveze podajajo ključne podrobnosti o tem dogodku:

Kraj in blagoslov: Evangelist Luka poroča, da je Jezus svoje učence peljal ven proti Betaniji. Tam je povzdignil roke in jih blagoslovil. Prav med tem blagoslovom se je ločil od njih in šel v nebesa.

Oblak in nebeški poslanci: Apostolska dela opisujejo, da ga je med njihovim opazovanjem vzel oblak, tako da ga niso več videli. Ko so strmeli v nebo, sta se jim prikazala dva moža v belih oblačilih, ki sta napovedala, da se bo Jezus vrnil na enak način, kot so ga videli iti v nebo.

Sedenje na Božji desnici: Evangelist Marko poudarja teološki pomen vnebohoda: Jezus je po svojem odhodu sedel na desnico Boga, kar označuje njegovo kraljevsko oblast in božansko dostojanstvo.

Povišanje človeške narave

Cerkveni očetje so v vnebohodu videli globoke skrivnosti, ki presegajo zgolj zgodovinski dogodek.

Janez Zlatousti poudarja neverjetno razsežnost tega dogodka: tisti, ki je bil “iz zemlje” in “bolj nem kot ribe”, je bil v trenutku povišan nad vso ustvarjeno naravo. Kristus ni le sedel nad angeli in nadangeli, temveč je vso človeško naravo, ki je bila prej “igrača hudičev”, postavil na najvišji prestol. S tem je Cerkev, ki je njegovo telo, dvignil v nebeške višave.

Zmagoslavni vhod v nebesa

Origen opisuje vnebohod kot zmagoslavni sprevod. Ko se Kristus vrača k Očetu, obložen s trofejami svoje zmage nad smrtjo, nebeške moči sprašujejo: “Kdo je ta, ki prihaja iz Edoma?” Njegova oblačila so rdeča, ker je “v vinu opral svoje oblačilo”, kar simbolizira njegovo trpljenje in kri, s katero je premagal sovražnike. Viktorin Ptujski pa dodaja, da so se nebeška vrata, ki so bila prej za človeka zaprta, dokončno in popolnoma odprla šele s Kristusovim vnebohodom.

Darovanje človeštva Očetu

Aleksander Aleksandrijski razlaga, da Kristus v nebesa ni nesel zlata ali srebra, temveč je Očetu daroval “človeka, ki ga je oblikoval po svoji podobi in sličnosti”. Vnebohod je torej vrnitev izgubljene podobe (Adama) k Bogu.

Pomen za krščansko življenje

Vnebohod ni pomenil Jezusove odsotnosti, temveč spremembo načina njegove prisotnosti.

Življenje iz vere: sv. Avguštin iz Hipona pojasnjuje, da se je Jezus umaknil izpred oči učencev, da bi njihova srca lahko napredovala v duhovni rasti. Če bi ostal viden v mesu, bi se ljudje zanašali na čute; tako pa so poklicani, da živijo iz vere v nevidne stvari.

Prihod Svetega Duha: Jezusov odhod je bil nujen pogoj za prihod Tolažnika. Kot pravi Avguštin, se srce ne bi moglo fiksirati na nevidno pravičnost, če se Kristus ne bi vrnil k Očetu.

Poklicanost k svetosti: Atanazij Aleksandrijski spodbuja vernike, naj ne bodo le poslušalci, temveč izpolnjevalci zapovedi, da bi lahko vstopili v nebeško veselje, ki ga je Kristus pripravil. Kristusov vnebohod je za nas obljuba, da bomo tudi mi, če bomo hodili po njegovih stopinjah, deležni njegove slave.

Gospodov vnebohod je praznik upanja, saj nam zagotavlja, da je naša človeška narava že prisotna v Bogu in da so nebeška vrata na stežaj odprta za vse, ki verujejo, da bodo nekoč z Jezusom združeni v Božji slavi.

pripravila: Neža Novak

foto: Gospodov vnebohod, samostanska freska, splet