Sv. papež Janez Pavel II. je dal velik poudarek družini

Najprej je treba izpostaviti, da je sv. papež Janez Pavel II. je v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (Redemptor hominis 1979) zapisal sintagmo: »Človek je pot Cerkve«. Te besede imajo tako ontološko kot programsko vsebino. Gre za načelo, ki od Cerkve zahteva, da spremlja človeka, njegovo življenje in dejavnost.

Posebno pozornost je posvetil družini s katehezami o človeški ljubezni, predvsem pa l. 1981 (pri nas izšla l. 1982) z apostolsko spodbudo O družini (Familiaris Consortio). V njej pravi, da je Cerkev »dolžna razviti še boljše in intenzivnejše programe za pripravo na zakon, da bi v kar največji meri odstranila težave, s katerimi se srečuje toliko zakonskih parov, predvsem pa, da bi dejavno podpirala nastajanje in zorenje uspelih zakonov« (FC, 66). Papež še poudarja, da je pastorala zakona in družine prvenstvena skrb samih zakoncev in družin.

Sledili so naslednji dokumenti: Navodilo o daru življenja (1987), Pismo družinam (1994), Okrožnica Evangelij življenja (1995), Človeška spolnost – resnica in pomen (1996), Priprava na zakon (1997) in O zakonu, družini in zunajzakonskih skupnostih (2001).

Kasneje je papež Janez Pavel II. zapisal še drugo sintagmo: »Družina je pot Cerkve« (Pismo družinam 1994, 2). S tem je želel povedati, da se boj za človeka bije predvsem kot boj za družino ali proti družini. Osnoval in razvil je teologijo telesa. Zakonska ljubezen je ikona Svete Trojice in »prvinski zakrament«. Opisal je način, kako zakonci v svoji medsebojni ljubezni sprejemajo dar Kristusovega duha in živijo svojo poklicanost k svetosti.

Obe papeževi sintagmi sta dali usmeritev pastoralnim prizadevanjem na različnih ravneh: na ravni vesoljne in krajevne Cerkve, dekanije (področja) in župnije, družine in drugih cerkvenih skupnosti (občestev, gibanj, pobud).

Sredi devetdesetih let se je Cerkev začela soočati z vzponom t. i. teorije spola in sodobnimi poskusi redefinicije zakonske zveze, družine in starševstva. Uveljavljanje konceptov kot npr. istospolne skupnosti in posvojitve otrok v takšne skupnosti, umetna oploditev, nadomestno materinstvo idr. je pomenilo nove izzive za pokoncilsko katoliško moralno teologijo.

V tem oziru je takratni papeški svet za družino l. 1997 ugotavljal, da »smo danes v mnogih primerih priče vedno večjemu propadanju družine in določenemu izničenju vrednot zakona« (Priprava na zakon 1997, 11).

Istega leta hoče Cerkev v Italiji odgovoriti na sodobne izzive in v samo središče pastoralne skrbi postavi zakon in družino: »Zakonsko in družinsko življenje, če se odvija po Božjem načrtu, sestavlja samo zase ‘evangelij’, ‘veselo oznanilo’ za ves svet in za vsakega človeka. Tako postaneta zakon in družina pričevanje in preroštvo, objekt in subjekt evangelizacije« (Direktorij Družinske pastorale za Cerkev v Italiji 1997, 20). Družina postane cilj in kriterij pastoralnega načrtovanja: »S stalnim, vztrajnim in sistematičnim usklajevanjem raznih območij in pastoralnih ustanov mora Cerkev opazovati v družini odseve in posledice vsake svoje pobude ali predloga in mora sprejeti in ovrednotiti delež, ki so ga zakonci in družine v moči zakramenta sposobni ponuditi« (26).

Sintagma papeža Janeza Pavla II., da je družina pot Cerkve, torej ni ostala le mrtva črka na papirju, ampak program za pastoralno načrtovanje. Tudi za naslednika papeža Benedicta XVI. lahko rečemo, da z okrožnico Deus Caritas est ohranja to začrtano smer.

Po II. vatikanskem koncilu lahko torej po zaslugi papeža Janeza Pavla II. v Cerkvi opazimo velik premik k družini, ki se kaže tako v teologiji kot v praksi. Gre za prizadevanje, da bi družini priznali tisto teološko dostojanstvo, ki ji gre po Božjem pravu. V pastoralni teologiji se je začelo govoriti o »evangeliju družine«, v ekleziologiji pa je bil narejen velik premik v samodojemanju Cerkve od »popolne družbe« do »Kristusovega mističnega telesa« in »Božjega ljudstva«.

Foto: wikipedia

Obj.: L. M.