Nedelja, 19. julij 2026: 16. navadna nedelja

16. navadna nedelja

Tokrat sem se najprej ustavil ob ljuljki. Doslej se nisem nikoli resnično ustavil, da bi si ogledal, kakšna pravzaprav je ljuljka. Na spletu danes ni težko najti opise in podobe. Na eni od strani piše približno takole: Ljuljka je tako podobna pšenici, da jo v nekaterih področjih poimenujejo kot žito. Ljuljka in pšenica sta si izredno podobni vse dokler ne zraste klas, potem pa se razlikuje po:

–          Pšenični klasi so tako težki, da celotno rastlino upognejo, medtem ko so klasi ljuljke lahki in ostanejo pokončni.

–          Ko klasi dozorijo, se pri pšenici obarvajo zlato rjavo, pri ljuljki pa počrnijo.

–          Ko ljuljka dozori se zrna nagnejo proč od stebla, pri pšenici pa ostanejo tako kot so rasla.

Opis ljuljke nam lahko pomaga razumeti, zakaj je potrebno počakati do žetve. Ko je ljuljka majhna je ni mogoče ločiti od pšenice, ko dobiva svojo končno podobo, pa je žetev pred vrati.

Ob tem in ob naslednjih dveh prispodobah sem pomislil, da je najbrž res pogosto težko ločiti dobro od slabega. Če pogledamo pšenico, vidimo, da je na začetku podobna ljuljki. No, zrna so nekoliko večja in lepša. Lahko bi rekli, da je mogoče prepoznati dobro že v kali. A to nam ovrže prilika o gorčičnem zrnu in o kvasu. Gorčično zrno ni ravno zgledno, kvas pa so glive, ki so na videz prav neugledne. V samem začetku torej zla ni lahko ločiti od dobrega.

Torej je potrebno čakati! Na kaj že? Na sadove! Jezus pravi na drugem mestu: Drevo se pozna po sadu. Tu pa se mi zastavi resno vprašanje. Kakšni pa naj bi bili naši sadovi? Da se ne oddaljimo od prilike, se vprašajmo v čem je razlika med ljuljko in pšenico, med gorčico in kako drugo rastlino, med kvasom in drugimi glivami? Pšenica je hrana za ljudi, gorčično zrno, daje zavetje, kvas pa omogoča, da je kruh dober, da je rahel, okusen. Sadovi naj bi torej bili tisti, po katerih se nekaj prepozna za dobro ali slabo. Če prinašajo sad, ki drugega nasiti, dajejo okus in varnost, so pravi.

In mi? Ali imamo kristjani res neprestano v zavesti misel, da moramo biti kvas, pšenica, gorčica? Zakaj je to vprašanje zame tako pomembno? Če tega nimamo v mislih, niti ne ločimo dobrega od zla, ne v nas, ne v drugih. Naj dam preprost primer:

–          Prijaznost – ali jo je lahko razlikovati med resnično dobroto in hinavščino?

–          Odločnost – ali jo je lahko ločiti med odgovornostjo in zavzetostjo za dobro in nesramnostjo?

–          Drugačnost – ali jo je lahko prepoznati kot zvestobo Bogu, ki ni iskanje pozornosti, pomembnosti in slave?

–          Uporništvo – ali ga je lahko prav razumeti bodisi kot ponižnost ali napuh?

Prepričan sem, da je razlikovanje med ljuljko in pšenico še vedno lažje kot razlikovanje med zgoraj naštetimi držami. Do njih ima večina zelo preprost odnos: ali se zanj ne meni, ali pa na hitro obsodi tisto, kar ji ne ugaja. In tako smo križali Boga, ki ni bil prijazen, ki je bil nesramno odločen, čudno drugačen in uporniški.

Počitniški dnevi so vsekakor lepa priložnost, da se še bolj ustavimo in prepoznavamo smeri našega zorenja in zorenja naših bližnjih. Naj nam Bog pomaga držati smer na poti zorenja v pravo žito, lepo gorčično drevo in lepo vzhajan kruh.

Rasti, ne zgražati se. Dati sad v dobrem, ne čakati na to da pride čas, da porujemo ljuljko. Z ljuljko bo obračunal Gospod, kdo pa se bo zavzel za rast v dobrem? Naj bo to danes naša naloga!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN