Četrtek, 23. julij 2026: Vi ste sol zemlje, če pa se sol pokvari?

Vi ste sol zemlje, če pa se sol pokvari?

Jezus je zelo konkreten, uporablja podobe iz vsakdanjega življenja. Tisti, ki bodo sprejeli njegov nauk, bodo za ta svet čisto zares sol zemlje.

Pustimo ob strani vse zdravstvene razprave o morebitni škodljivosti soli. Slednja je bila že od pradavnine zelo cenjena dobrina, dostopna pa ali iz morja ali pa iz rudnika. V času, ko še ni bilo hladilnih naprav, so z njo preprečevali razkroj mesa, rib in ostalih pokvarljivih živil. Dandanes jo poznamo – če odmislimo zimsko soljenje cest v boju proti zmrzali  – bolj kot osnovno živilo, ki jedem daje tisti pravi okus. In za to je potreben le ščepec soli. Če smo torej kristjani res pravi Jezusovi učenci, dajemo temu svetu tisti pravi okus in preprečujemo razkroj družbe, kar je v sedanjem času še posebej pomembno. Zato bi bilo zelo nevarno, če bi se sol pokvarila in ne bi bilo ničesar več, s čimer bi se solilo. Pokvarjena sol, ki je morda le videti kot sol, dejansko pa je brez prave funkcije in brez okusa, ni vredna za drugo, kot da se jo zavrže.

Sol je odlična prispodoba, kaj pomeni, ko širimo navdušenje nad  Življenjem, nad Kristusom tudi med ljudmi. In pustimo v svojem okolju nek pečat. Vse pa se začenja že z majhnimi dejanji.

Da pa lahko bolje razumemo podobo solii, moramo vedeti, da je bilo po judovski postavi predpisano dati nekaj soli na vsako daritev, ki je bila namenjena Bogu. To je bilo znamenje zaveze. Vsi krščeni smo učenci in misijonarji, poklicani, da postanemo v svetu živ evangelij. S svetim življenjem bomo namreč dali ‘okus’ v različnih okoljih in jih obvarovali propadanja, kakor to stori sol. Kako naj bomo sol zemlje? Prvi predlog je veselje.

Biti sol zemlje je božji dar, ki ga želimo sprejeti z veseljem. S tem, ko smo sol zemlje, širimo navdušenje nad življenjem. In ko polepšamo življenje tistim, ki so nam zaupani, naše življenje dobi smisel.
Drugi predlog je sprava  – Vsi si želimo živeti skupaj kot ena človeška družina, vendar pa se to ne zgodi samo po sebi, ne v družini, ne med prijatelji, ne v naših vaseh in mestih, ne med narodi. Ko se kristjani spravijo, postanejo znamenje sredi človeštva, ki išče svojo edinost. So situacije, kjer je sprava nujno potrebna. Evangelij nas poziva, da zamer iz preteklosti ne prenašamo okrog nas ali na naslednjo generacijo.

Tretji predlog: Prizadevati si za mir – Mir je več kot le odsotnost konflikta; je sreča, vsakomur daje njegovo pravo mesto, je polnost življenja. Ko v sebi sprejmemo božji mir, se ta razširi na tiste okoli nas in na vsa živa bitja. Želja po miru širi naše srce in ga napolni s sočutjem za vse.

Četrti predlog: Skrbeti za našo zemljo – Zemlja ni naša last. Zaupana nam je; poklicani smo, da skrbimo zanjo. Naravna bogastva niso neomejena. Dolžni smo biti solidarni s posamezniki in narodi ter s prihodnjimi generacijami.
V načinu, kako porabljamo in uporabljamo naravne vire, moramo najti dobro ravnovesje med osnovnimi potrebami in željo po imeti vedno več.
Da bi našli način življenja, ki omogoča trajnostni razvoj, moramo uporabiti vso svojo domišljijo in ustvarjalnost. Uporabiti ju moramo v vsakdanjem življenju, spodbuditi pa morata tudi znanstveno raziskovanje, umetniški zanos ter nove projekte za družbo.

Zato naj končam z vprašanjem: Si upamo biti taka sol in  okus v današnjem svetu?

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN