Naučiti se moramo prepoznati, kar je res pomembno: zaklad našega odnosa z Bogom

Prilike pomagajo razumeti presenečenje tistih, ki najdejo nekaj, o čemer niso mogli niti misliti, tako da se prodaja ali zapustitev vsega ne zdi več kot odpoved, ampak kot pridobitev. Evangelisti namreč že od prvih strani Jezusov klic, naj gredo za njim, opisujejo kot nekaj nezadržnega: vsekakor svoboden, vendar nujen in sposoben izzvati takojšen odziv, ki ga vodi hrepenenje. To je prvi pomembni vidik načina, kako je Bog blizu in se pusti najti. Srečanje z njegovim kraljestvom je preobrat, ki življenja ne omejuje, ampak ga razširja. Če se sedaj kar koli spremeni, se zaradi več možnosti in ne zaradi manj.

Obstaja pa še drug vidik, za katerega se zdi, da mu Jezus pripisuje velik pomen: človek, ki najde zaklad, skrit na njivi, je verjetno kmet, medtem ko veliko dragocenost bisera prepozna nek trgovec, morda popotnik. Sledita drugi dve priliki, v katerih nastopajo ribiči in pismouk, ki je izveden za staro in novo. Obstajajo tudi druge prilike, v katerih je kraljestvo mogoče uzreti v ženi, ki je zamesila testo in v drugi, ki pospravlja hišo, v kralju, ki načrtuje vojno, v človeku, ki načrtuje stolp, v oskrbnikih, ki upravljajo plačila ali naložbe, v pastirjih in kmetih. Skratka, Božje kraljestvo razkriva svojo neizrekljivo lepoto po različnih poteh, vendar vse – moške in ženske, mlade in stare, revne in bogate – kliče k temeljiti prenovi. Vsi ga lahko razumejo in jih privlači.

Tudi danes je Cerkev skupnost ljudi, ki se razlikujejo po poreklu, po kulturi, po sposobnostih, po stopnji odgovornosti, vsi pa so poklicani, da se prepoznajo kot »eno« v Jezusu Kristusu. On je skriti zaklad, dragoceni biser, mreža, ki zbira razkropljene. Od začetka je namreč Jezus poklical in zbral okoli sebe ljudi, ki se sicer ne bi nikoli srečali. Ravno na ta način je pokazal, da Bog ne gleda na osebo in da je njegova izbira izraz posebne ljubezni, zlasti do majhnih in zavrženih.

Bratje in sestre, ostane nam samo še to, da prosimo za dar, za tistega, za katerega je prosil mladi kralj Salomon (prim. 1 Kr 3,5.7-12). Gre za dar razlikovanja bisera, ki ima veliko vrednost, prepoznavanja zaklada, za katerega je vredno prodati vse. Medtem ko nam potrošniška industrija spreminja okus, ko vzbuja vedno nove potrebe, da bi nam potem prodala odgovore, ki nas ne nasitijo in nam včasih celo zastrupljajo srce, se moramo naučiti prepoznati tisto, kar je v resnici pomembno, zaklad našega odnosa z Bogom, ki nas odpira za veselje in nam pomaga bolje živeti odnose med nami.

Priprošnja Marije, ki je Sedež modrosti, naj usmeri naše življenjske želje k Jezusu, da se bodo mogle v polnosti uresničiti.

vir: Vatican News

foto: Vatican Media

obj.: NN