Torek, 28. julij 2026: Ljulka in pšenica – potrebno je čakati

Ljulka in pšenica – potrebno je čakati

Jezusu je popolnoma jasno, da bo za dobrim semenom hudič vsejal tudi ljuljko. Učenci bi radi naredili nekaj, da bi njivo očistili, on pa pravi, naj jo pustijo, naj raste do konca. Še več, ljuljke ne bodo izruvali učenci, ampak angeli ob božjem povelju.

Na nek način je vse logično. Bog je gospodar nad svetom in prav je tako. A če ste v vlogi Jezusovih učencev, ki naj bi širili dobro in skušali premagovati zlo, se kar samo vriva vprašanje: In kakšen smisel ima boj za dobro, če Bog tako ali tako ve vse, naredil bo pa šele potem, ko bo za nas vsega konec. Ne bo posegal vmes, ko se bo godila krivica, ne bo posegal vmes, ko bomo neuspešno oznanjali, ko nam bodo nasprotovali za dobro, ko bodo dobri načrti in dobro delo za njegovo kraljestvo propadali. Ko bo čas, bo stvari dokončal, prej pa se bo zlo šopirilo brez posebnih omejitev. Ne samo to. Dobro bo ovirano, ker ga bo oviralo zlo. Zlo pa ima proste roke, dokler Bog ne reče svoje zadnje besede.

Kakšen smisel ima torej delo Jezusovega učenca?

Če smo poklicani, da oznanjamo, je verjetno smiselno, da Bog ne čaka sodnega dne, da se bo kaj prejelo. Če smo poklicani, da izganjamo, je zdravi pameti absurdno, da ničesar ne izženemo, ampak smo izgnani. In vendar Jezus ne obljublja čiščenja njive pred koncem.

Lahko zalivamo in se ljuljka hkrati bohoti še bolj kot žito, saj plevel vedno bolje raste od gojene kulture. Lahko gnojimo in upamo, da plevel ne bo prerastel žita. Lahko molimo in upamo, a na nek način je vse že jasno – Gospod po poslal angele, ko bo čas za to.

Križ je znamenje Jezusovega učenca, ne Aleluja. Čemu se boriti?  Vsekakor ni veliko v naši moči. Mogoče Bog želi prav to spoznanje, krotkost in ponižnost! Čakajte in naučili se boste krotkosti. Trkajte in čakajte in naučili se boste ponižnosti.

Sprašujem se, zakaj je tako dobro? Krotkost in ponižnost sta očitno kreposti, ki se ju naučimo le ob trdi palici tj. križu. Ni težko reči, da je krotak in ponižen človek mojstrovina, a težko je sprejeti, da Bog ni mogel najti sprejemljivejše poti do tja. Na koncu ne moremo reči drugače, kot nas uči on sam: Ko ste naredili vse, kar ste mogli storiti, recite: Ubogi hlapci smo, storili smo kar smo mogli.

On je Bog, ne mi. Vedno ima prav, pa četudi nam ni všeč. Mi pa smo le ubogi hlapci, storimo, kar moremo in moramo storiti.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN