4. oktobra obhajamo god sv. Frančiška Asiškega, ki je ustanovitelj reda manjših bratov, klaris in tretjega reda.

Znan je po svojem uboštvenem življenju in spoštljivem sobivanju s Stvarstvom.

Je tudi prvi (pri)znani primer svetnika s Kristusovimi ranami.

Iz življenja …

Sv. Frančišek se je rodil leta 1181/82 v Assisiju kot Janez Bernardone, a so ga vsi klicali Frančišek (Francesco). Njegova mati Pika je bila Francozinja, oče Peter pa premožen trgovec s suknom. Frančišek je do svojega štiriindvajsetega leta živel precej lahkomiselno življenje. Očetu je pomagal pri prodaji blaga, njegova glavna »dejavnost« pa so bile zabave in druženje s prijatelji. Povsod je moral biti glavni, »kralj zabave«. Mladi Frančišek si je zelo želel postati vitez, a je bil kmalu ujet v vojni s Peruggio in imel v ječi eno leto časa za razmislek o svojem življenju. Po prihodu iz ječe je zabave zamenjal s samoto v naravi in z druženjem s siromašnimi ljudmi, zlasti z gobavci.

Potem pa pride do popolnega preobrata v njegovem življenju. V svoji duši je slišal Božji klic in se mu odzval. Med molitvijo v napol razpadli cerkvici sv. Damijana sliši Jezusov glas s križa: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!« Njegovi prvi »nalogi« sta bili ureditev zapuščenih cerkva sv. Damijana in sv. Marije Angelske, imenovane Porciunkula. Ko njegov oče odkrije, da na skrivaj prodaja njegovo blago, da bi imel denar za obnovo cerkva, sledi Frančiškov drugi korak.

Odpove se bogatemu življenju, odreče se celo svojim staršem in dediščini, zavedajoč se, da lahko Jezusu sledi le tisti, ki se je pripravljen odpovedati vsemu. Zavestno postane »najmanjši med najmanjšimi«. Dobesedno vzame Jezusove besede ob odpošiljanju učencev: »Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal« (Lk 10,4). Hoditi je začel bos, oblečen v grobo sivorjavo haljo opasano z vrvjo ter s svojim radikalnim uboštvom pričevati o veliki Božji ljubezni. Hotel je živeti v uboštvu, kot je živel Kristus in apostoli.

Kmalu so se njegovemu idealu pridružili tovariši in Frančišek je kmalu spoznal, da njegova skupnost potrebuje pravilo. Okoli leta 1210 je v Rimu dobil papeško dovoljenje za red manjših bratov. Vedno več mladih moških se je pridružilo redu. V Assisiju so si postavili koče okoli porcijunkulske cerkvice.

Dve leti kasneje je skupaj s sv. Klaro Asiško iz plemiške družine ustanovil drugi, ženski red: klarise pri cerkvici sv. Damijana.

Okoli leta 1221 je bil dodan še tretji red za laike. Redovne hiše so nastale po vsej Evropi.

Frančišek, ki je v času križarskih vojn zaman poskušal spreobrniti egiptovskega sultana, si je prislužil njegovo spoštovanje.

Leta 1224 je Frančišek prejel Kristusove rane, iz katerih je pozneje večkrat tekla kri. Vedno znova so ga pestile bolezni, na koncu je skoraj popolnoma oslepel. Zvečer 3. oktobra 1226 so ga na njegovo željo prinesli v porciunkulsko cerkvico in položili na gola tla, kjer je za vedno zatisnil oči, star komaj 44 let.

Že drugo leto po smrti je bil razglašen za svetnika.

Upodobitve

Umetniki ga najpogosteje upodabljajo odetega v preprosto oblačilo in s Kristusovimi ranami. Ob njem vidimo lobanjo, knjigo, križ, podirajočo se cerkev, lilijo, jagnje ali volka. Včasih ga upodabljajo, kako pridiga pticam, pri negovanju gobavcev …

Zavetnik

Je zavetnik Italije, Assisija, revnih, frančiškanov, trgovcev, socialnih delavcev, ekologov. Je priprošnjik proti glavobolu in kugi.

Molitev sv. Frančiška Asiškega

O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.

Daj mi pravo vero, trdno upanje, popolno ljubezen, globoko ponižnost,

razumnost in spoznanje, da se bom držal tvojih zapovedi. Amen.

Gradiva:

• Laudato si’ mi signore – z odlomki iz FILMA Frančišek in Klara – 6:06 min

• Zgodba za otroke o sv. Frančišku Asiškem (v ang.) – 11:31 min: https://www.youtube.com/watch?v=53EwseKjkh8

Pripravila: dr. Brigita R. Perše