Kristus živi v svoji Cerkvi

Brez dvoma, predragi, si je božji Sin tako tesno prisvojil človeško naravo, da eden in isti Kristus biva ne le v onem človeku, ki je prvorojenec vsega stvarstva, ampak je hkrati tudi v vseh njegovih svetih; in kakor glave ni mogoče ločiti od udov, tako tudi udov ni mogoče ločiti od glave.

Čeprav namreč ni rečeno o tem, ampak o večnem življenju, da je Bog vse v vsem, pa vendar prebiva tudi v svojem templju, ki je Cerkev, tako da se od nje ne more ločiti, kakor je sam obljubil, rekoč: Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.

Kar je božji Sin storil ali učil, da svet spravi z Bogom, ni le pretekla zgodovina, ampak to doživljamo sedaj kot učinek njegovega delovanja.

On, ki je po Svetem Duhu izšel iz deviške Matere, svojo neoskrunjeno Cerkev oplaja s svojim navdihovanjem, da s krstom poraja in raste nešteta množica božjih otrok, o katerih je rečeno: Ki se niso rodili iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga.

V njem je s posinovljenjem blagoslovljen Abrahamov rod po vsem svetu; Abraham postaja oče narodov, ko prihajajo na svet sinovi obljube, rojeni ne iz telesa, ampak iz vere.

On, ki ne izvzame nobenega naroda, zbira vse narode pod nebom v eno samo čredo svetih ovac, in vsak dan izpolnjuje, kar je obljubil, ko je dejal: Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva, tudi nje moram pripeljati, da bodo poslušale moj glas in bo ena čreda in en pastir.

Čeprav veljajo prvenstveno apostolu Petru besede: Pasi moje ovce, pa vendar Gospod sam vodi skrb vseh pastirjev, nje pa, ki prihajajo k Skali, hrani na veselih in sočnih pašnikih, da se neštete ovce, okrepljene z močjo njegove ljubezni, tudi same ne obotavljajo iti v smrt za pastirjevo ime, kakor je on dobri Pastir – daroval svoje življenje zanje.

Od njega in njegovega trpljenja prihaja ne le slavno junaštvo mučencem, ampak tudi vera vsem vernim, ki postajajo novi ljudje, in to že v prerojenju samem.

Zato po pravici obhajamo Gospodovo veliko noč z opresniki iskrenosti in resnice; odvreči je treba kvas stare hudobije, nov človek se odžeja in hrani ob Gospodu samem.

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (12. govor o Kristusovem trpljenju, 3, 6-7) oz. Molitvenega bogoslužja Cerkve

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.