V odkrivanju Svetega Duha

Sveti Duh je tisti, ki človeka oblikuje in rešuje, on je resnični avtor in začetnik njegovega posvečenja, če človek le dopusti, da prebiva v njegovem duhu in vodi njegovo življenje. Sveti Duh se naseli v človeku s svetim krstom in postane duša naše duše, tako kot je naša duša – duša našega telesa (Filossen). Duh je torej tisti, ki prebiva v kristjanih (prim. Rim 8,11) in ta tempelj je potrebno ohranjati.

Sirski cerkveni oče Afraat v svoji homiliji pravi: “Kdor je bil poklican, da je Božji tempelj, naj očisti svoje telo vsega, kar je nečisto, kajti kdor razžalosti Kristusovega Duha, se ne bo z dvignjeno glavo pobral iz nadlog.” Po mnenju očetov pa človek “razžalosti Kristusovega Duha” kadar mu ne dovoli, da bi v njem deloval, kadar ne sodeluje z njim, zaradi česar se Duh od njega oddalji ali pa ostane v njem neaktiven.

Vsak človek, vsak človeški duh na edinstven način vstopa v odnos s Svetim Duhom in se mu bolj ali manj pusti voditi in oblikovati. Od te izročitve je odvisna človekova duhovna pot, njegovo razodevanje in slavljenje nebeškega Očeta, kajti Sveti Duh je v človeku dejaven in ga preobraža s svojo milostjo.

“Nebeški kralj, Duh tolažnik,
Duh resnice, ki si povsod pričujoč in vse napolnjuješ,
zaklad vsega dobrega in studenec življenja,
pridi, prebivaj v nas,
očisti nas in nas reši, o ti, ki si dober!”
(bizantinska liturgija)