Ne bojte se torej

Začelo se je poletje v pravem pomenu besede in začenjajo se dopusti, ali vsaj hrepenenje po dopustu. Božja Beseda pa se zdi, da gre prav v drugo smer …

V prvem berilu beremo o Jeremiju, preroku, na katerega se je zgrinjalo ogromno stisk in preganjanj zaradi Božjega imena, beremo o njegovem ječanju in upanju, njegovi stiski in vpitju k Bogu, ki ga je poklical.

Nič počitniškega …

Simbolno bi lahko rekli, da nas Beseda želi ohraniti budne tudi sredi tako potrebnih dni oddiha. Življenje kristjana namreč ni utopično spanje, v katerega vabi svet s svojimi ponudbami, ampak je drugačen počitek, tisti,ki se lahko zgodi samo na Jezusovem srcu. To pa se ne utrudi nikoli. On nas vabi k sebi, da bi se pri njem odpočili v tem Božjem počitku, ki se zgodi tudi sredi preganjanj in stisk in je zato tako zelo drugačen od počitka tega sveta. Ta svet nas hoče uspavati in narediti šibke, z zmešano identiteto, Jezus pa nas nasprotno hoče narediti za budne kristjane, z jasnim upanjem in pogumom.

V svetu bomo torej doživljali preganjanje in stisko, o čemer piše evangelist Matej pred današnjim odlomkom. Evangelij vznemirja, sicer ni pravi evangelij. Kristjan, ki vzame evangelij zares, vznemirja, sicer “nekaj ne gre skupaj.”

V tej stiski, ki nastane zaradi evangelija, pa Bog svojih ne pušča samih. Drugo berilo apostola Pavla je tako kakor Božji odgovor na Jeremijevo ječanje. Greh in zlo, po katerih je svet postal tak kot je, ne moreta in nimata zadnje besede. Stiska, ki jo v svetu čutijo mnogi zaradi Božjega imena, ne bo nikoli imela zadnje besede. Milost je vedno močnejša od greha. “Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, in to po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa.”

Z milostnim darom tako ni kakor s prestopkom. Z Božjo močjo ni tako kakor s padlo človeško močjo. Božji odgovor prihaja v stiki, Njegova rešitev pride takrat, ko je za človeka konec. Ni namreč situacije, v katero bi preko svojega Sina in Duha ne vstopal Oče in “delal vse novo”.

Zato imajo Jezusove besede: “Ne bojte se ljudi!” močan in trden temelj. Kajti karkoli ti ljudje nosijo v sebi, za karkoli že uporabijo svojo svobodno voljo, nimajo zadnje besede.
Četudi namreč grešni človek svojo svobodno voljo uporabi za zlo in s tem rani še druge, morda celo umori telo, rani srce, pretrga vezi, je milost močnejša. Še več, “kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost,” zatrjuje Pavel. Kamorkoli pa ta milost vstopi, nujno stori nekaj novega, lepega, odrešenega. Ne iz nič, ampak točno iz ruševin, ki jih je pustil greh.

To je naša vera! To je naše veselje! In to je tisto, kar nam Jezus pravi, ko smo v temi, da bi se to razodelo v dnevu, ki napoči po vsaki preizkušnji. Nič ni skritega, kar se ne bo spoznalo. Ni noči, ki jo je obiskal Bog in ne bi postala dan, ki bo kakor na strehah sporočal, da je naš Bog sredi zla in močnejši od njega.

In četudi vrabec res pade na zemljo, ne pade brez Očetove vednosti in njegove ljubezni. Četudi se zgodijo krivice, nesreče, težke stvari, niso brez Očetovega obiskanja. Ko je Jezus bil na križu, se Oče ni umaknil. Oba sta visela gor. Tako je tudi v našem življenju. Kjer smo mi, vstopi tudi Bog. Zato: “Ne bojte se!”

Če Oče ve za vsakega vrabca, koliko bolj ve za nas, koliko bolj ve in obiskuje temo človeka, da bi jo, če mu človek dovoli, preoblikoval v dan vstajenja, v osmi dan, ki nima zatona!

Besedilo: Anja Kastelic (Blog Na tvojo besedo)

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.