Jesti kruh in postati kruh

V teh poletnih dneh pri maši pogosto beremo berila, ki govorijo o hrani. Bolj konkretno, o kruhu in ribah, ki jih je Jezus pomnožil in s tem nahranil množico ljudi. Predstavljam si, da je ob tem tudi Jezus užival, ko je videl, s kakšno slastjo so lačni ljudje jedli kruh in ribe. Če meni namreč uspe pripraviti kakšno slastno jed in jo otroci z užitkom zmažejo, sem vsaj toliko tudi sam zadovoljen kot so oni.

Zadnjič mi je to uspelo. Ponudil sem se in za polno mizo otrok spekel burgerje in bučke. Toliko komplimentov že dolgo nisem slišal. Vsak dan bi tako jedli, so rekli. Hitro so me imenovali za najboljšega kuharja izmed vseh odraslih in sklenili, da je najbolje, če kar jutri spet pripravim podobno kosilo.

Poznamo to zgodbo. Tudi Jezusa so ljudje po slastni večerji hoteli razglasiti za kralja. Seveda iz istega razloga, da bi jim vsak dan pripravljal imenitno večerjo. A Jezus jim je hotel dati še drugačne, boljše hrane. Želel je, da bi bili lačni Boga, ki bo hrana za njihovega duha. Začel jim je govoriti, da mora pšenično seme najprej umreti, če hoče obroditi in postati kruh drugim. Prav tako kot on umira sebi in se jim daje v hrano. To pa jim ni več dišalo. Umiranje sebi se človeku upira.

Tudi po zaužitih burgerjih in bučkah je bil efekt podoben kot v evangeljski zgodbi. Vprašal sem otroke, kdo se javi, da bo pobrisal mizo. Oh, kako se znajo narediti, da nič ne slišijo. Starši včasih v svoji naivnosti res prehitro mislimo, da bodo iz hvaležnosti vsi dvignili roko. Moral sem vztrajati par minut, dokler se eden od otrok ni javil. Vsem ostalim je odleglo. Pa ne za dolgo. Rekel sem, da za nagrado naslednjič dobi eno kepico sladoleda več kot ostali. Zdaj sem bil v očeh teh istih otrok, ki so me malo prej kovali v oblake, najbolj krivičen človek na svetu. »To bi moral povedati že prej!« so mi očitali.

Ja, trgovanje nam je veliko bližje kot darovanje. »Povej mi, kaj dobim v zameno in bom premislil, če se mi splača.« Ta logika brani človeku, da bi verjel v zastonjskost ljubezni in nanjo odgovoril brez preračunljivosti.

Zato pa mora stari človek v nas umreti, kot pšenično seme, in se v Svetem Duhu roditi v novega človeka. To se ne zgodi iz naše moči, da se ne bi kdo ponašal. Novo rojstvo je milost, ki jo Bog znova in znova daje tistim, ki zanjo prosijo. Le tako postanemo kruh za druge.

Prispevek je bil objavljen v prilogi Naša Družina, 2. 8. 2020

Luka Mavrič

Foto: David Todd McCarty, Unsplash