Spreobrnjenje sv. Avguština, velikega Božjega iskalca

Sv. Avguštin (354–430), eden od štirih velikih cerkvenih učiteljev latinske Cerkve, je iz rodne Alžirije prišel v severno Italijo, kjer je spoznal sv. Ambroža in se ob njem spreobrnil. Umrl je 28. avgusta 430 kot škof v Hiponu v severni Afriki. V svojem najbolj znanem delu, Izpovedih, je opisal tudi svoje spreobrnjenje.

O večna resnica in resnična ljubezen in ljubljena večnost!

Prišel mi je opomin, naj se vrnem k sebi. Res sem se vrnil in stopil sem pod tvojim vodstvom v svojo notrino in zmogel sem, ker si mi ti postal pomočnik. Vstopil sem in videl – kakor je bilo že oko moje duše slabo – ravno nad tem očesom svoje duše, nad svojim umom, nepremenljivo luč; ali to ni bila navadna, vsemu mesu vidna luč, tudi ne, kakor da bi bila iste vrste, samo da večja, ki bi le svetila neskončnokrat močneje in zaobjemala vesoljni prostor s svojo velikostjo. Ne, to ni bila tista luč, bila je druga, čisto druga kot vse telesne luči. Tudi ni stala tako nad mojim duhom, kakor plava olje na vodi, ne kakor visi nébes nad zemljo, bila je marveč višje vrste, ker me je sama ustvarila, in jaz nižje, ker sem po njej nastal. Kdor pozna resnico, pozna njo.

O večna resnica in resnična ljubezen in ljubljena večnost! Ti si moj Bog, k tebi zdihujem noč in dan. Ko sem te prvič spoznal, si me dvignil k sebi, da bi mi ti pokazal, kako v resnici biva, kar si mi kazal, le da jaz še nisem bil tisti, ki bi bil videti mogel. Zakaj tvoj silni žar, ki se je izlival name, mi je slepil in odbijal slabotno oko in vztrepetal sem v ljubezni in grozi: in videl sem, da sem daleč od tebe v krajini nesličnosti, in bilo mi je, ko da slišim tvoj glas iz višine: »Kruh velikih sem: zrasti pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil vate, kakor se jed tvojega mesa, ne, ti se boš spremenil vame.«

In iskal sem pot, kako bi si pridobil moč, ki bi bil sposoben po njej tebe uživati. Ali nisem je našel, prav dokler se nisem oprijel Srednika med Bogom in ljudmi, človeka Kristusa Jezusa, ki je nad vsem, Bog, blagoslovljen na veke, in nas kliče in govori: Jaz sem pot in resnica in življenje. On je primešal mesu jed, ki sem bil za nje uživanje preslab, zakaj Beseda je meso postala, da bi se tvoja modrost, po kateri si vse ustvaril, izpremenila naši otroški nebogljenosti v mleko.

Kesno sem te vzljubil, Lepota, večno davna in večno nova, kesno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal in nelepa spaka sem se poganjal za lepimi liki, ki si jih ustvaril. Z menoj si bil, jaz s teboj ne. Daleč od tebe so me držale stvari, ki bi sploh ne bivale ne, ko bi v tebi ne bile. Klical si in klical, da si mi gluhoto prebil. Bliskal si in žarel, da si mi slepoto pregnal. Sladko zavonjal si mi in vsrkal sem tvoj vonj in zdaj koprnim po tebi. Okusil sem te in zdaj sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me, pa sem zagorel po tvojem miru.

Vir: Brevir, Bogoslužno branje

Foto: splet

Uredila: Mojca Bertoncel