Sveti oče: Prosimo križanega Boga za milost, da bi bili bolj povezani, bolj bratski

V torek, 20. oktobra 2020, popoldne je v Rimu potekalo molitveno srečanje za mir v duhu Assisija pod naslovom »Nihče se ne reši sam – mir in bratstvo«. Dogodek je organizirala Skupnost sv. Egidija, ki je leta 1986 sprejela povabilo papeža Janeza Pavla II. ob koncu molitve za mir v Assisiju, kjer so se zbrali predstavniki svetovnih verstev, da bi s podobno molitvijo nadaljevali.

Današnje srečanje se je začelo z ekumensko molitvijo v baziliki Svete Marije v Aracoeliju, katere so se udeležili tudi papež Frančišek, ekumenski patriarh Bartolomej I. in škof Heinrich Bedford-Strohm, predsednik Sveta evangeličanske cerkve v Nemčiji. Žal se molitve zaradi covid-a ni mogel udeležiti canterburyjski nadškof Justin Welby. Istočasno so za mir molili tudi pripadniki drugih verstev: judje v sinagogi, muslimani v Rdeči dvorani Rimske mestne hiše, budisti v cerkvi sv. Rite, siki in hindujci pa v bližnjem frančiškanskem samostanu.

Ekumensko molitev je vodil papež Frančišek, ki je zbrane po prebranem evangeljskem odlomku nagovoril z meditacijo. Na začetku je poudaril, da je moliti skupaj dar, ter pozdravil vse prisotne predstavnike različnih krščanskih veroizpovedi.

Odlomek Gospodovega trpljenja, ki smo mu prisluhnili, se nahaja tik pred Jezusovo smrtjo in govori o skušnjavi, ki se zgrinja Nanj, ki je izmučen na križu. Medtem ko živi najvišji trenutek bolečine in ljubezni, ga mnogi neusmiljeno napadajo z naslednjim odpevom: »Reši samega sebe!« (Mr 15,30). Gre za poglavitno skušnjavo, ki preti vsem, tudi nam kristjanom: skušnjava, da bi mislili le na to, da bi zaščitili same sebe ali lastno skupino, da bi imeli v glavi samo svoje težave in svoje koristi, medtem ko ne šteje nič drugega. To je zelo človeški instinkt, vendar je slab, in je zadnji izziv Bogu, ki je križan.

Reši samega sebe. To najprej rečejo »tisti, ki so hodili mimo« (v. 29). Bili so običajni ljudje, ki so slišali Jezusa govoriti in delati čudeže. Zdaj mu pravijo: »Reši samega sebe in stopi s križa.« Niso bili sočutni, ampak so želeli čudeže, da bi ga videli, kako stopi s križa. Morda bi imeli tudi mi včasih raje spektakularnega kot pa sočutnega boga; boga, ki je mogočen v očeh sveta, ki se vsili in premaga tiste, ki nam želijo húdo. Vendar pa to ni Bog, je naš »jaz«. Kolikokrat želimo boga po svoji meri, namesto da bi mi postali po meri Boga; bog kakor mi, namesto da bi mi postali kakor On! Vendar pa imamo na ta način raje kult »jaza«. Gre za kult, ki raste in se hrani z ravnodušnostjo do drugega. Tiste mimoidoče je Jezus namreč zanimal le toliko, da so zadovoljili svoje želje. Ko pa je postal zavržek na križu, jih ni več zanimal. Bil je pred njihovimi očmi, a daleč od njihovega srca. Zaradi ravnodušnosti do bili oddaljeni od resničnega obličja Boga.

Reši samega sebe. Nadalje stopijo naprej véliki duhovniki in pismouki. Oni so bili tisti, ki so obsodili Jezusa, saj je predstavljal nevarnost zanje. Vendar pa smo vsi specialisti v tem, da druge pribijemo na križ, samo zato, da bi rešili same sebe. Jezus pa se pusti pribiti na križ, da bi nas naučil, naj ne stresamo hudega na druge. Verski voditelji so ga obtoževali prav zaradi drugih: »Druge je rešil, samega sebe pa ne more rešiti.« (v. 31) Poznali so Jezusa, spominjali so se ozdravljanj in odrešitev, ki jih je izvršil, in naredijo zlobno povezavo: izmislijo si, da rešiti, pomagati drugim, ne prinaša nič dobrega; On, ki si je tako prizadeval za druge, izgublja samega sebe! Obtožba je posmehljiva in je ovita v verske izraze, dvakrat je uporabljen glagol rešiti. Vendar pa »evangelij« izraza reši samega sebe ni evangelij zveličanja. Je najbolj neresničen apokrifen evangelij, ki nalaga križe drugim. Medtem ko resnični evangelij nase naloži križe drugih.

Reši samega sebe. Nazadnje se tudi ona dva, ki sta bila križana skupaj z Jezusom, pridružita vzdušju izzivanja proti Jezusu. Kako je lahko kritizirati, govoriti proti, videti slábo v drugih in ne pri sebi, celo preložiti krivdo na najšibkejše in odrinjene na rob! Vendar pa zakaj se tista dva, ki sta bila križana, jezita na Jezusa? Ker ju ne sname s križa. Rečeta mu: »Reši samega sebe in naju!« (Lk 23,39). Jezusa iščeta samo zato, da bi razrešil njune težave. Vendar pa Bog ne prihaja toliko zato, da bi nas rešil problemov, ki se vedno znova pojavljajo, ampak da bi nas rešil resničnega problema, ki je pomanjkanje ljubezni. To je globok vzrok našega osebnega, družbenega, mednarodnega, okoljskega gorja. Misliti samo nase je začetek vsega zla. Vendar pa eden izmed hudodelcev Jezusa opazuje in v Njem vidi krotko ljubezen. In pridobil si je raj tako, da je storil eno samo stvar: tako, da je pozornost premaknil s sebe na Jezusa, s sebe na tistega, ki je bil poleg njega (v. 42).

Dragi bratje in sestre, na Kalvariji se je zgodil velik dvoboj med Bogom, ki je prišel, da bi nas rešil, in človekom, ki želi rešiti samega sebe; med vero v Boga in kultom »jaza«; med človekom, ki obtožuje, in med Bogom, ki opravičuje. In prišla je zmaga Boga, njegovo usmiljenje se je spustilo na svet. S križa je privrelo odpuščanje, ponovno se je rodilo bratstvo: »Po križu postajamo bratje.« (Benedikt XVI., Besede ob koncu križevega pota, 21. marec 2008). Jezusove roke, razpete na križu, zaznamujejo preobrat, saj Bog na nikogar ne kaže s prstom, ampak vsakega objema. Samo ljubezen ugasne sovraštvo, samo ljubezen do konca premaga krivico. Samo ljubezen daje prostor drugemu. Samo ljubezen je pot k polnemu občestvu med nami.

Prosimo križanega Boga za milost, da bi bili bolj povezani, bolj bratski. In ko smo skušani, da bi sledili logikam sveta, se spomnimo Jezusovih besed: »Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,35) To, kar je v očeh človeka izguba, je za nas rešenje. Učimo se od Gospoda, ki nas je rešil tako, da je sam sebe izpraznil (prim. Flp 2,7), da je postal drugi: iz Boga človek, iz duha meso, iz kralja služabnik. Tudi nas vabi, da bi »postali drugi«, da bi šli drugim naproti. Bolj ko bomo navezani na Gospoda, bolj bomo odprti in »univerzalni«, ker bomo čutili, da smo odgovorni za druge. In drugi bo pot za to, da bi rešili same sebe: vsak drugi človek, vsako človeško bitje, ne glede na njegovo zgodovino in njegovo vero. Začenši pri ubogih, pri tistih, ki so najbolj podobni Jezusu. Veliki carigrajski škof sv. Janez Zlatousti je zapisal, da »če ne bi bilo ubogih, bi bilo naše zveličanje v veliki meri ogroženo« (O Drugem pismu Korinčanom, XVII, 2). Gospod naj nam pomaga hoditi skupaj po poti bratstva, da bi bili verodostojne priče živega Boga.

Vir: Vatican News

Foto: izrez Youtube

Obj.: M. B.