Papeži in sv. Jožef: Tvoja dobrota je velika kakor tvoja moč

Apostolsko pismo Patris corde papeža Frančiška je dodatna obogatitev učenja papežev o liku sv. Jožefa. Od sredine 19. stoletja do danes so papeži zapisali mnogo lepih in globokih misli o skrivnosti tega »moža v senci«.

Papež Frančišek v eni od opomb apostolskega pisma Patris corde bralcu zaupa, da že več kot štirideset let vsak dan moli k sv. Jožefu. Gre za molitev iz nekega francoskega molitvenika iz 19. stoletja, ki je izraz pobožnosti in zaupanja, a prav tako predstavlja »določen izziv«, kajti Frančišek molitev zaključi z besedami: »Naj nihče ne reče, da sem te zaman klical. Pokaži mi, da je tvoja dobrota velika kakor tvoja moč.«

Speči Jožef, ki skrbi za Cerkev

Spomin nas popelje k drugim priložnostim, ob katerih je sveti oče izrazil svojo veliko pobožnost do ženina Device Marije. Na srečanju z družinami med svojim obiskom Manile leta 2015 je z zbranimi podelil »nekaj zelo osebnega« in jim zaupal o svojem zaupanju v posredniško moč Jezusovega skrbnika in o občudovanju njegove vloge in stila, ki ju je vedno utelešal. »Zelo imam rad sv. Jožefa, ker je močan in molčeči človek. Na svoji mizi imam skulpturo sv. Jožefa, kako spi. In ko imam kakšen problem ali težavo, to napišem na kos papirja in položim pod kip sv. Jožefa, da bi on o tem lahko sanjal. Ta gesta pomeni: moli za ta problem.«

Sv. Jožef je torej »neopazen mož«, ki sprejme skrivnost in prevzame držo služenja, je nekdo, ki rešuje nemogoče stvari. Tudi v Patris corde papež opiše vrsto različnih lastnosti, s katerimi Jožef postane resničen oče in mož, obljubljeni ženin, ki sprejme Marijo brez vnaprejšnjih pogojev. Je človek, v katerem je Jezus videl nežnost Boga.

Ime mnogih papežev

Pobožnost do sv. Jožefa je Cerkev ohranjala in gojila skozi mnoga stoletja svoje zgodovine ter tako v ospredje postavljala vrednost tega pomembnega lika, ki se je oblikoval v tišini in s tišino. K temu so nedvomno prispevali tudi papeži. Od Pija IX. dalje, še posebej pa med pontifikati 20. stoletja, je učenje papežev na poseben način osvetlilo »moža v senci«. A njegovega imena si ni izbral noben. Po Petru je v papeški službi bilo veliko Janezov, Benediktov, Pavlov, Gregorjev, a nobenega Jožefa. V papeškem anagrafu ni nobenega papeža s tem imenom, a mnogi med njimi, predvsem v zadnjem stoletju, so imeli krstno ime Jožef. Na začetku 19. stoletja je Pij X. postal Jožef Melchiorre Sarto, pozneje so na petrinski sedež prišli Jožef Roncalli, Karol Jožef Wojtyla in Jožef Ratzinger. Papežu Frančišku ni ime Jožef, a 19. marca praznuje obletnico maše ob začetku svoje petrinske službe. Isti dan goduje zaslužni papež Benedikt XVI.

Praznik sv. Jožefa že v 15. stoletju

Praznik sv. Jožefa je na 19. marec postavil papež Sikst V. ob koncu 15. stoletja. Papež Frančišek je leta 2013 določil, da se omemba imena sv. Jožefa, ženina blažene Device Marije, doda v drugo, tretjo in četrto evharistično molitev. Že Janez XXIII. pa je leta 1962 določil, da se Jožefovo ime umesti v rimski misal oz. prvo evharistično molitev, in sicer za imenom Marije in pred imeni apostolov. Janez XXIII. je napisal tudi apostolsko pismo Le Voci, v katerem je povzel pobožnost do sv. Jožefa pri svojih predhodnikih. Ne gre samo za pusta opravila liturgične birokracije. Za vsakim dekretom je zaznati posebno ljubezen in cerkveno zavest, ki sta se vedno bolj ukoreninjali in dosegli tudi družbeno življenje.

Svetnik delavcev

Bila je nedelja, 1. maj 1955, ko je ogromna množica delavcev napolnila Trg sv. Petra in se srečala s papežem Pijem XII. So člani Krščanskega združenja italijanskih delavcev in mnogi med njimi se spominjajo prvega srečanja z njim – odvijalo se je deset let prej, 13. marca 1945, tik pred koncem druge svetovne vojne, ki je močno raztrgala Italijo. Po desetih letih je med italijanskimi delavci katoličani mnogo razočaranih. V povojnem obdobju zaznavajo prešibko krščansko navzočnost v družbi, medtem ko se zdi, da socialistična ideologija vedno bolj prevladuje. Pij XII. je v svojem odločnem govoru poudaril identiteto Krščanskega združenja italijanskih delavcev ter jih pozval, naj si prizadevajo za družbeni mir. Ob koncu govora je še presenetil: »Sporočam vam svojo odločitev, da se ustanovi liturgični praznik sv. Jožefa Delavca, ki se bo praznoval 1. maja. Vam je všeč, dragi delavci, ta moj dar? Prepričan sem, da ja, kajti ponižni delavec iz Nazareta ni samo osebno pri Bogu in sveta Cerkev mu priznava dostojanstvo rokodelca, ampak je tudi vedno skrben varuh vas in vaših družin.«

‘Papež Jožef’

Tri leta pozneje je bil na Petrovem sedežu Janez XXIII., ki se je sicer želel imenovati »papež Jožef«, a se je imenu odpovedal, češ da se ne uporablja pri papežih. A njegovo močno navezanost na sv. Jožefa je bilo mogoče zaznati med njegovim pontifikatom. V radijskem sporočilu, 1. maja 1960, je Janez XXIII. svoj nagovor sklenil z molitvijo k sv. Jožefu Delavcu: »Daj, da bodo tvoji varovanci spoznali, da pri svojem delu niso sami; da bodo znali ob sebi odkriti Jezusa, ga sprejeti z milostjo, ga zvesto varovati, kakor si to ti počel. Pomagaj, da bo v vsaki družini, v vsaki delavnici, v vsakem laboratoriju, vsepovsod kjer dela kristjan, vse posvečeno v ljubezni, potrpežljivosti, pravičnosti, iskanju dobrega, da bodo tako obilni sadovi nebeške ljubezni.«

Majhno postane veliko

Tudi Pavel VI. se je pri izbiranju izognil imenu Jožef, a je med letoma 1963 in 1969 redno daroval slovesno sveto mašo 19. marca. V homilijah je razkrival svojo očaranost nad popolno in ponižno predanostjo sv. Joževa njegovemu poslanstvu. Morda je bil plah mož, a obdarjen z neizmerno veličino, ki osupne. Ni se umaknil in je sprejel Marijo za svojo nevesto in Jezusa za svojega sina. Pavel VI. je leta 1969 povedal: »Sv. Jožef, mož, ki je bil zavezan Mariji, izbrani med vsemi ženami na zemlji in v zgodovini, vedno svoji nevesti devici, fizično ne svoji ženi, in Jezusu, svojemu otroku, v kreposti zakonitega in ne naravnega nasledstva. Na njem so bila bremena, odgovornosti, tveganja, skrbi majhne in edinstvene svete družine. Na njem je bilo služenje, delo, žrtvovanje v polmraku evangelija, kjer nam je všeč razmišljati o njem in ga sedaj, ko ga vsi poznamo, imenovati srečen, blaženi. To je evangelij. V njem vrednote človeškega bivanja prevzamejo drugačna merila od tistih, s katerimi se nas običajno spoštuje: tukaj to, kar je majhno, postane veliko.«

Kot noben drug človek

V šestindvajsetih letih pontifikata je Janez Pavel II. imel ogromno priložnosti, da je govoril o sv. Jožefu, h kateremu – kot je povedal – je goreče molil vsak dan. Ta njegova pobožnost se izrazi v apostolski spodbudi Redemptoris Custos (15. avgust 1989), kjer lepo opiše lik in poslanstvo sv. Jožefa v Kristusovem življenju in življenju Cerkve: »Mislim, da bo ponovni premislek o udeleženosti Marijinega ženina (…) v Cerkvi, ki je z vsem človeštvom na poti proti prihodnosti, pomagal vedno znova najti identiteto v okviru odrešenjskega načrta, ki ima svoj temelj v skrivnosti učlovečenja. Ravno pri tej skrivnosti je Jožef in Nazareta bil soudeležen kakor nobena druga človeška oseba, razen Marije, matere učlovečene Besede. On je bil soudeležen skupaj z njo, vključen v stvarnost samega zveličavnega dogodka, in je bil varuh same ljubezni, po kateri nas je moč večnega Očeta v naprej določila, da smo njegovi posinovljeni otroci po Jezusu Kristusu.«

Tihi oče

Ne poznamo besed, ampak samo molk tega moža, ki ga evangelist Matej imenuje »pravični«, ki je zavetnik vesoljne Cerkve, delavcev ter številnih mest in krajev. In ravno njegovo tišino lahko razumemo kot besede in misli. O tej navidezni odsotnosti je velikokrat govoril tudi Benedikt XVI. in v njej našel brezmejno bogastvo kontemplativnega življenja tega moža, ki je s svojim zgledom, ne da bi razglašal, vplival na rast Jezusa, Boga – človeka. Med enim od opoldanskih nagovorov iz leta 2005 je Benedikt XVI. v ospredje postavil molk in tišino sv. Jožefa: »Tišina, s katero Jožef, enoglasno z Marijo, varuje Božjo Besedo […], tišina, ki je prepletena s stalno molitvijo, z molitvijo za Gospodov blagoslov, s čaščenjem njegove svete volje in z izročanjem njegovi previdnosti brez zadržka. Ne pretiravamo, če mislimo, da je ravno od ‘očeta’ Jožefa Jezus – na človeški ravni – prevzel tisto močno notranjost, ki jo predpostavlja pristna pravičnost, ‘višja pravičnost’, o kateri bo On sam nekega dne učil svoje učence.«

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.