Sveti oče Gibanju fokolarov: Hvala za vaše veselo pričevanje evangelija

Objavljeno: 09. 02. 2021

|

Kategorije: Duhovnost, Vera

Sveti oče <strong>Gibanju fokolarov</strong>: Hvala za vaše <em>veselo pričevanje evangelija</em>

Sveti oče je v soboto, 6. februarja, v avdienco sprejel člane Gibanja fokolarov ob koncu njihovega generalnega zasedanja, ki se je pričelo 24. januarja. Kot spodbudo na poti jim je spregovoril o treh točkah, ki jih je poimenoval: čas po ustanoviteljici; pomen kriz; živeti duhovnost z doslednostjo in stvarnostjo. Najprej se je zahvalil dosedanji predsednici Marii Voce in novi predsednici Gibanja Margaret Karram, ki sta ga nagovorili ob začetku srečanja.

Gojiti odprtost za druge

Čas po ustanoviteljici. Dvanajst let po tem, ko je Chiara Lubich odšla v nebesa, ste poklicani, da bi premagali naravno zbeganost in tudi številčni upad števila, da bi bili še naprej živi izraz karizme ustanove. Kot vemo, je za to potrebna dinamična zvestoba, ki je sposobna interpretirati znamenja in potrebe časov ter odgovoriti na nove zahteve človeštva. Vsaka karizma je ustvarjalna, ni kip v muzeju. Gre za to, da bi ostali zvesti prvotnemu izviru, da bi si prizadevali o njem ponovno premisliti ter ga izraziti v dialogu z novimi družbenimi in kulturnimi situacijami. Ima trdne korenine, vendar pa drevo raste v dialogu s stvarnostjo. To prizadevanje za posodobitev je toliko bolj rodovitno kolikor bolj se uresničuje s tem, da usklajuje ustvarjalnost, modrost, občutljivost do vseh in zvestobo Cerkvi. Vaša duhovnost, ki jo zaznamujeta dialog in odprtost različnim kulturnim, družbenim in verskim kontekstom, lahko gotovo spodbuja ta proces. Odprtost za druge, kdorkoli so, je potrebno vedno gojiti: evangelij je namenjen vsem, ni prozelitizem. Ne, namenjen je vsem, je kvas novega človeštva v vsakem kraju in vsakem času.

Izogibanje samoreferenčnosti

Ta drža odprtosti in dialoga vam bo pomagala, da se boste izognili vsakršni samoreferenčnosti, ki je vedno greh; samoreferenčnost nikoli ne prihaja od dobrega duha. Je to, kar si želimo za vso Cerkev: varovati se zazrtosti vase, ki vodi k temu, da se vedno zagovarja ustanovo na škodo oseb; prav tako lahko vodi k opravičevanju ali prikrivanju oblik zlorab. Samoreferenčnost preprečuje, da bi videli napake in pomanjkljivosti, zavira pot, ovira odkrito preverjanje institucionalnih postopkov in načinov vodenja. Bolje je biti pogumni ter soočati težave s parezijo in resnico, slediti vedno navodilom Cerkve, ki je Mati, je prava Mati, odgovarjajoč na zahteve po pravičnosti in dejavni ljubezni. Samohvala ne služi karizmi. Potrebno je vsak dan z začudenjem sprejeti zastonjski dar, ki ste ga prejeli, ko ste se srečali s svojim življenjskim idealom, ter si z Božjo pomočjo prizadevati, da bi nanj odgovorili z vero, s ponižnostjo in pogumom, kakor Devica Marija po oznanjenju.

Krize so blagoslov, priložnost za rast

Druga tema, ki bi vam jo želel predložiti, pa je pomen kriz. Ni mogoče živeti brez kriz. Vendar pa so krize blagoslov, tudi na področju osebne rasti – krize otroka v odraščanju so pomembne –, tudi v življenju ustanov. O tem sem obširno spregovoril v nedavnem govoru rimski kuriji. Vedno obstaja skušnjava, da bi krizo preoblikovali v konflikt. Konflikt lahko postane nekaj slabega, lahko razdeli, kriza pa je priložnost za rast. Vsaka kriza je klic k novi zrelosti; je čas Duha, ki prebuja potrebo po posodobitvi, ne da bi obupali spričo človeške kompleksnosti in njenih nasprotij. Danes se zelo poudarja odpornost ob težavah, to je sposobnost, da je jih sooča pozitivno in v njih najti priložnosti. Tisti, ki imajo vodstveno nalogo, na vseh ravneh, si morajo na najboljši možen način, bolj konstruktiven, prizadevati soočati skupnostne in organizacijske krize ter v njih najti priložnosti; duhovne krize oseb, ki vključujejo posameznikovo notranjost in področje vesti, pa morajo premišljeno soočiti tisti, ki nimajo vodstvenih nalog, na vseh ravneh, znotraj Gibanja. In to je dobro pravilo, ki velja ne le za trenutke, ko se osebe nahajajo v krizi, ampak tudi v splošnem za njihovo spremljanje na duhovni poti. Gre za tisti modri razloček med foro esterno in foro interno, glede katerega nas izročilo Cerkve uči, da je nujno potreben. Prepletanje med vodstvenim področjem in področjem vesti odpira prostor zlorabam moči in drugim zlorabam, katerim smo bili priče, ko se je odkrila pokrovka teh problemov.

Doslednost in stvarnost

Na koncu, tretja točka: živeti duhovnost dosledno in stvarno. Doslednost in stvarnost. Končni cilj vaše karizme sovpada z namenom, ki ga je Jezus izročil Očetu v svoji zadnji, veliki molitvi: »Da bi bili vsi eno.« (Jn 17,21) Dobro se je zavedal, da gre za delo milosti troedinega Boga: »Kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju.« (ibid.) Ta namen terja prizadevanje in dvojni vidik: izven Gibanja in znotraj njega.

Biti pričevalci bližine, najpristnejšega jezika Boga

Kar zadeva delovanje navzven, vas spodbujam, da bi bili – in v tem je dala Božja služabnica Chiara Lubich veliko zgledov! – pričevalci bližine z bratsko ljubeznijo, ki premaga vsako oviro in doseže vsako človeško okoliščino. Premostite ovire, ne bojte se! Pot bratske bližine je tista, ki prinaša navzočnost Vstalega možem in ženam našega časa, začenši pri zadnjih, zavrženih; delati skupaj z ljudmi dobre volje za pospeševanje pravičnosti in miru. Ne pozabite, da je bližina najpristnejši jezik Boga. Pomislimo na Peto Mojzesovo knjigo, kjer Gospod pravi: »Pomislite, katero ljudstvo je imelo svoje bogove tako blizu, kot imate vi mene?« Ta slog Boga bližine je šel naprej, naprej, naprej, tako da je prišel do velike bližine, do tiste bistvene: do Besede, ki je postala meso; do Boga, ki je postal eno z nami. Ne pozabite, da je bližina slog Boga, po mojem mnenju je to jezik, ki je najbolj pristen.

Prizadevanje za sinodalnost

Glede prizadevanja znotraj Gibanja vas spodbujam, da vedno bolj pospešujete sinodalnost, da bodo mogli biti vsi člani, v kolikor varuhi iste karizme, soodgovorni in deležni življenja Marijinega dela in njegovih specifičnih ciljev. Kdor je odgovoren za vodenje, je poklican spodbujati in udejanjati pristno posvetovanje, ne le znotraj upravnih organov, ampak na vseh ravneh, v luči tiste logike občestva, v skladu s katero morejo vsi dati na razpolago za druge svoje darove, svoja mnenja v resnici in svobodi.

Jezusov krik izročenosti na križu – največja mera ljubezni

Dragi bratje in sestre, po zgledu Chiare Lubich vedno poslušajte Jezusov krik izročenosti na križu, ki izraža največjo mero ljubezni. Milost, ki izvira iz njega, more v nas, ki smo šibki in grešni, zanetiti velikodušne in včasih junaške odgovore; trpljenje in celo tragedije more preobraziti v vir luči in upanja za človeštvo. V tem prehodu iz smrti v življenje je srce krščanstva in tudi vaše karizme.

Hvala za vaše veselo pričevanje evangelija

Zahvaljujem se vam za vaše veselo pričevanje evangelija, ki ga še naprej dajete Cerkvi in svetu. Veselo pričevanje. Govori se, da so fokolari vedno nasmejani; vedno imajo na obrazu nasmeh. Spominjam se, da sem nekoč slišal govoriti o štirih stvareh, ki jih tudi Bog ne ve: »Kaj mislijo jezuiti, koliko denarja imajo salezijanci, koliko kongregacij sester obstaja in zakaj so fokolari nasmejani.«

Vaše namere in načrte za dobro izročam materinski priprošnji Mariji Materi Cerkve in vas iz srca blagoslavljam. In prosim vas, ne pozabite moliti zame, ker to potrebujem. Hvala!

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.

Povej naprej.