Ko otrok zanika krivdo
Tudi otroka kdaj muči krivda, ker je »zamočil«. Takrat se včasih preprosto zapre vase. Trudi se dajati vtis, kot da je vse v redu, v resnici pa si ne more priznati, da ga je polomil. Ne želi se pogovarjati o tem, znotraj pa ga gloda nemirna vest.
Starši vemo, da se bo otrok razbremenil in umiril šele, ko bo zaupal, kaj ga muči. Priznanja ne smemo izsiliti z grožnjami in kaznijo. Včasih pa otrok vztraja v zanikanju, čeprav ve, da ga ne bomo kaznovali. Zdi se povsem nesmiselno, a ponos je neverjetno trd oreh.
Kakor bi mi radi, da nam otrok vselej zaupa, ko naredi kaj narobe, toliko bolj tudi naš Oče želi, da premagamo ponos in se obrnemo k Njemu. Čaka, da Mu zaupamo napake, pa ne iz strahu pred kaznijo, ampak da se pogumno srečamo z resnico. Ko priznamo, kje smo zgrešili, nam On odvzame breme krivde in podari mir.
Luka M.
Foto: Unsplash