Glejmo Križanega in tudi mi recimo: »Ti si resnično Božji Sin. Ti si moj Bog.«

Papež Frančišek je na cvetno nedeljo daroval sveto mašo pri oltarju katedre v baziliki sv. Petra. V homiliji je poudaril, da se je Jezus povzpel na križ, da bi se spustil v naše trpljenje. Povabil je, naj v velikem tednu povzdignemo pogled na križ, da bi prejeli milost čudenja.

Od veselja do bolečine

Vsako leto to bogoslužje v nas vzbudi držo čudenja: preidemo od veselja, ko sprejmemo Jezusa, ki vstopa v Jeruzalem, do bolečine, ko vidimo, da je obsojen na smrt in križan. Gre za notranjo držo, ki nas bo spremljala skozi ves veliki teden. Vstopimo torej v to čudenje.

Od »Hozana!« do »Križaj ga!«

Jezusu se že takoj začnemo čuditi. Njegovo ljudstvo ga slovesno sprejme, On pa vstopi v Jeruzalem na preprostem osličku. Njegovo ljudstvo za pasho pričakuje mogočnega osvoboditelja, Jezus pa pride, da dopolni pasho s svojo daritvijo. Njegovo ljudstvo pričakuje, da bo obhajalo zmago nad Rimljani z mečem, Jezus pa pride, da bi obhajal Božjo zmago s križem. Kaj se je zgodilo tistim ljudem, ki so v nekaj dneh prešli s tega, da so Jezusu vzklikali »Hozana!«, na to, da so vpili »Križaj ga!«? Kaj se je zgodilo? Tiste osebe so sledile bolj neki podobi Mesija, kot pa Mesiji samemu. Sledile so podobi, ne Mesiji. Občudovale so Jezusa, vendar pa niso bile pripravljene dopustiti, da bi On v njih vzbudil čudenje.

Čudenje in občudovanje

Čudenje je drugačno od občudovanja. Občudovanje je lahko posvetno, saj išče lastne okuse in lastna pričakovanja; čudenje pa ostane odprto za drugega, za njegovo novost. Tudi danes mnogi občudujejo Jezusa: dobro je govoril, ljubil je in odpuščal, njegov zgled je spremenil zgodovino in tako naprej, občudujejo ga, vendar pa se njihovo življenje ne spremeni. Občudovati Jezusa namreč ni dovolj. Potrebno mu je slediti na poti, pustiti, da nas On postavi pod vprašaj: preiti od občudovanja na čudenje.

Gospod zmaga tako, da sprejme bolečino in smrt

In kaj je tisto, kar spodbuja največje čudenje glede Gospoda in njegove velike noči? Dejstvo, da On doseže slavo po poti ponižanja. On zmaga tako, da sprejme bolečino in smrt, ki bi se ji mi, ki smo podvrženi občudovanju in uspehu, izognili. Jezus pa – nam je dejal sveti Pavel – »je sam sebe izpraznil … sam sebe je ponižal« (Fil 2,7.8). To vzbuja čudenje: videti Vsemogočnega izničenega. Videti Njega, Besedo, ki ve vse, kako nas v tišini uči s katedre križa. Videti kralja kraljev, ki ima za prestol morišče. Videti Boga stvarstva brez vsega. Videti ga kronanega s trnjem namesto s slavo. Videti Njega, poosebljeno dobroto, ki ga žalijo in teptajo. Zakaj vse to ponižanje? Zakaj, Gospod, si dopustil, da so ti storili vse to? To vprašanje nas čudi?

Jezus se povzpne na križ, da bi se spustil v naše trpljenje

To je storil za nas, da bi se do dna dotaknil naše človeške stvarnosti, da bi šel skozi naše celotno bivanje, vse naše zlo. Da bi se nam približal in nas ne bi pustil samih v bolečini in smrti. Da bi nas ponovno pridobil, da bi nas rešil. Jezus se povzpne na križ, da bi se spustil v naše trpljenje. Izkusi naša najhujša stanja duše: polom, zavračanje vseh, izdajo tistih, ki ga imajo radi, in celo zapuščenost od Boga. Na svojem mesu izkusi naša najbolj presunljiva nasprotja in jih tako odkupi, jih preoblikuje. Njegova ljubezen se približa našim šibkostim, pride tja, kjer nas je najbolj sram. In zdaj vemo, da nismo sami. Bog je z nami v vsaki rani, v vsakem strahu: nobeno zlo, noben greh nima zadnje besede. Bog zmaga, vendar pa gre palma zmage preko lesa križa. Zato so palme in križ skupaj.

Prosimo za milost čudenja

Prosimo za milost čudenja. Krščansko življenje brez čudenja postane turobnost. Kako lahko pričujemo veselje nad tem, da smo srečali Jezusa, če ne dopustimo, da bi se vsak dan čudili njegovi presenetljivi ljubezni, ki nam odpušča in nam omogoča, da začnemo znova? Če vera izgubi čudenje, postane gluha: ne čuti več čudenja milosti, ne čuti več okusa Kruha življenja in Besede, ne zaznava več lepote bratov in daru stvarstva. In ne ostane drugega kot zateči se v legalizem, klerikalizem in v vse te stvari, ki jih Jezus obsodi v 23 poglavju Matejevega (evangelija).

Ali še uspemo dopustiti, da nas gane Božja ljubezen?

V tem velikem tednu povzdignimo pogled na križ, da bi prejeli milost čudenja. Sveti Frančišek Asiški se je ob pogledu na Križanega čudil, da njegovi bratje niso jokali. In mi, ali še uspemo dopustiti, da nas gane Božja ljubezen? Zakaj ne znamo več ostrmeti pred Njim, zakaj? Morda zato, ker je našo vero izčrpala navada. Morda zato, ker ostajamo zaprti v svojih objokovanjih in pustimo, da nas hromijo naša nezadovoljstva. Morda zato, ker smo izgubili zaupanje v vse in celo mislimo, da smo zgrešeni. Vendar pa je za temi toliki »morda« dejstvo, da nismo odprti za dar Duha, ki je Tisti, ki nam daje milost čudenja.

»Gospod, kako me ljubiš! Kako dragocen sem zate!«

Ponovno začnimo pri čudenju; glejmo Križanega in mu recimo: »Gospod, kako me ljubiš! Kako dragocen sem zate!« Dopustimo, da Jezus v nas vzbudi čudenje, da bi lahko ponovno zaživeli, saj veličina življenja ni v imeti in v uveljaviti se, ampak v tem, da odkrijemo, da smo ljubljeni. To je veličina življenja, da odkrijemo, da smo ljubljeni. Veličina življenja je v lepoti ljubezni. V Križanem vidimo Boga, ki je ponižan, Vsemogočnega, ki je zreduciran na izvržek. In z milostjo čudenja razumemo, da s tem, ko sprejmemo tistega, ki je zavržen, ko se približamo tistemu, ki ga je življenje ponižalo, ljubimo Jezusa. On je namreč tam, v poslednjih, v zavrženih, v tistih, ki jih naša farizejska kultura obsoja.

Jezus je trpel, bil je izčrpan, a je še vedno ljubil

Danes, takoj po Jezusovi smrti, nam evangelij razkrije najlepšo podobo čudenja. Gre za prizor, v katerem je stotnik, ki je »videl, da je tako izdihnil, rekel: “Resnično, ta človek je bil Božji Sin.”« (Mr 15,9). Pustil je, da se je zaradi ljubezni prebudilo čudenje. Na kakšen način je videl Jezusa umreti? Videl ga je umreti tako, da je ljubil in zaradi tega se je čudil. Trpel je, bil je izčrpan, vendar pa je še naprej ljubil. To je čudenje pred Bogom, ki zna napolniti z ljubeznijo tudi umiranje. V tej zastonjski in nezaslišani ljubezni stotnik, pogan, najde Boga. Resnično je bil Božji Sin! Njegov stavek zapečati trpljenje. Mnogi pred njim so v evangeliju ob tem, ko so Jezusa občudovali zaradi njegovih čudežev in znamenj, prepoznali, da je Božji Sin, vendar pa jih je Kristus sam utišal, ker je obstajala nevarnost, da bi se ustavili ob človeškem občudovanju, ob ideji Boga, ki ga je potrebno častiti in se ga bati, ker je mogočen in strašen. Zdaj nič več, pod križem se ne more več narobe razumeti. Bog se je razodel in vlada samo z razoroženo in razorožujočo močjo ljubezni.

Bratje in sestre, danes Bog še vedno vzbuja čudenje v našem razumu in srcu. Dopustimo, da nas to čudenje prevzame, glejmo Križanega in tudi mi recimo: »Ti si resnično Božji Sin. Ti si moj Bog.«

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.