Parolin: Cerkev naj bo enotna v verodostojnem pričevanju evangelija v svetu

Državni tajnik kardinal Pietro Parolin je v intervjuju za španski radio COPE dejal, da si diplomacija Svetega sedeža prizadeva za občestvo, versko svobodo in mir. Spregovoril je o vlogi državnega tajnika, reformi rimske kurije, konfliktih znotraj Cerkve ter poslanstvu Cerkve v Evropi.

»Smo v službi občestva« in prav tako v službi »pospeševanja svobode Cerkve, verske svobode«, »miru na svetu«. »Pomislite samo, koliko Cerkev dela za mir,« je o svojem pogledu na diplomacijo povedal kardinal Pietro Parolin v intervjuju s Joséjem Luisom Restánom, programskim direktorjem španskega radia COPE.

Ni nasprotja med biti duhovnik in biti diplomat

Kot velik poznavalec cerkvene stvarnosti na vseh petih celinah je Parolin spregovoril o svoji poklicanosti in začetku dela za papeža pred štiridesetimi leti. »Moja temeljna poklicanost je duhovništvo. Še vedno se čutim poklicanega, da sem duhovnik, Gospodov služabnik, ki dela v Cerkvi za duše,« je dejal in spomnil, da obstaja več načinov opravljanja duhovniške službe. Eden od teh je cerkvena diplomacija. »Nikoli nisem videl nasprotja med biti duhovnik in biti diplomat, tudi zato, ker je predvsem po drugem vatikanskem koncilu naloga nuncijev postala pastoralna naloga, usmerjena v krepitev vezi med Svetim sedežem in krajevnimi cerkvami,« je pojasnil.

Reforma kurije

Vloga državnega tajnika ostaja nespremenjena po koncu reforme rimske kurije. Nova apostolska konstitucija bo nadomestila sedanji pravilnik ter najverjetneje ohranila prve besede naslova Praedicate Evangelium. Državni tajnik bo tako še naprej koordiniral državno tajništvo, organ, ki papežu pomaga voditi Cerkev s svojimi tremi sekcijami: za splošne zadeve, za odnose z državami in za diplomatsko osebje. »Še naprej bo koordiniral te tri sekcije in delal predvsem za cerkveno diplomacijo,« je dejal Parolin.

Sodelovanje v različnosti

Spomnil se je svojega presenečenja, kot ga je pred osmimi leti, ko je bil nuncij v Venezueli, papež Frančišek izbral za svojega državnega tajnika. Po Parolinovem mnenju so njune karakterne značilnosti predstavljale prednosti pri služenju Cerkvi. »Gre za to, da svoje različnosti spremenimo v bogastvo za svet«, ko to pogosto pravi papež. »Da ne bi postale konflikt, ampak sodelovanje. Tako lahko vsak s svojim zornim kotom, slogom, rahločutnostjo, usposobljenostjo, kulturo in duhovnostjo sodeluje z drugim.«

Verodostojno oznanjevanje evangelija

O papežu Frančišku je dejal, da ga pri njem najbolj gane njegova velika preprostost. »Ko se mu približaš, se zaveš, da je preprost človek brez protokola. Človek, ki zelo skrbi za odnose in bližino z drugimi in si prizadeva srečati osebe.« To se vidi tudi pri njegovem načinu dela in v želji, da bi Cerkev postala verodostojnejša v oznanjevanju evangelija.

Kontrasti znotraj Cerkve

Na vprašanje o kontrastu v cerkveni skupnosti, ki se kaže v tako imenovani konservativni veji na eni strani in progresistični na drugi, je kardinal dejal, da gre za situacijo, ki Cerkvi zgolj škoduje, glede na to, da je Kristus molil za njeno enost. »Obstaja razlog za zaskrbljenost,« je zatrdil ter dodal, da problem najverjetneje prihaja iz dejstva, da papež zelo poudarja reformo Cerkve, glede česar pa se ustvarja veliko zmešnjave. Struktura Cerkve, vsebina vere, zakramenti, apostolska služba se ne morejo spremeniti. Obstaja pa »življenje Cerkve, ki se lahko prenovi«, del, v katerem delajo ljudje grešniki in ga je »treba stalno prenavljati«. Včasih te ločitve in nasprotovanja prihajajo iz zmešnjave in nezmožnosti videti, »kaj je bistveno in se ne more spremeniti ter kaj ni bistveno in se lahko reformira, se torej mora spremeniti v skladu z duhom evangelija«.

Pričevanje iraških kristjanov

Kardinal Parolin je spregovoril tudi o papeževem zadnjem potovanju v Irak in njegovem srečanju s preganjano Cerkvijo, ki še vedno trpi in živi v »ozračju nezaupanja in negotovosti, ki kristjanom ne pomaga, da bi videli prihodnost države«. »Kar so nas naučili, je pričevanje vere, ki prihaja iz mučeništva. To je pomemben poduk, ki ga lahko dobimo od iraških kristjanov.« Kljub napadom in mrtvim, kristjani še vedno izpovedujejo svojo katoliško vero z velikim pogumom. »To je velik nauk in tudi klic k solidarnosti. Učijo nas zmožnosti, da smo zvesti kljub težavam, istočasno pa nas prosijo za več solidarnosti.«

Izguba vere v Evropi

Govoril je tudi o Evropi, kjer prihaja do sprejemanja novih zakonov o etičnih vprašanjih, ki pa so vedno bolj oddaljeni od krščanskih korenin. Kardinal je izpostavil veliko izgubo vere, ki jo je mogoče zaznati pri teh antropoloških spremembah, ki smo jim sedaj priča. Pri tem je poudaril, da gre pri »izgubi identitete človeške osebe« bolj za »izgubo razuma« kot pa »izgubo vere«. Kot je večkrat povedal papež Frančišek, na primer »vprašanje splava ni versko vprašanje«, ampak je vprašanje razuma. »Danes je verjetno temeljni problem – kot je to rekel Benedikt XVI. – razum in ne vera.« Parolin je dodal, da je poslanstvo Cerkve v Evropi pričevanje: »Moramo pričevati za svojo vero, upanje in dejavno ljubezen; brez prilaščanja, ampak samo z verodostojnim in prepričljivim pričevanjem krščanskega življenja, kakor je to bilo v prvih stoletjih Cerkve, ko so apostoli in učenci prišli v neko družbo brez krščanskih vrednot in jim je s pričevanjem uspelo spremeniti miselnost in vpeljati evangelijske vrednote v tisto družbo.«

Potreba po molitvi

Kardinal Parolin je ob koncu intervjuja dejal, da je treba moliti in se v molitvi povezati, da bi nam Gospod pomagal biti zvesti »v poslanstvu pričevanja evangelija in pri naši pripadnosti Cerkvi v današnjem svetu«.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.