Četrta velikonočna nedelja: Ena čreda, en Pastir – pred Očetom

V prvem in v drugem berilu je z malo stavki povedano ogromno. Središče naše vere je Jezus Kristus – utelešeni, umrli, vstali in večno živi.

“V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.” Če to ni vogelni kamen naše vere, postane Cerkev podobna eni od različnih oblik združenj, gibanj, dobrodelnih ustanov, podjetij …

A Cerkev ni to. Je namreč včlenjenost človeka z Bogom in Boga s človekom, je včlenjenost brata z batom, kajti po milosti krsta smo dejansko vključeni v to novo resničnost, kjer Sveti Duh omogoča, da smo vsi del in deležni občestva Trojice.

Jezus v evangeliju pravi: “Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta.”

Jezus odnos, ki vlada med njegovimi in Njim samim, popolnoma izenači z odnosom, ki ga ima Sin z Očetom. S tem, ko je dal življenje za svoje, je namreč za vedno uničil razkorak med človekom in Bogom. On je v svojem telesu združil Božje in človeško. Ti dve naravi nista več ločeni, temveč sta eno, zato smo v Kristusu sinovi in hčere, deležni istega ljubečega odnosa, ki je že pred stvarjenjem sveta obstajal v Trojici.

Pa vendar … tudi če za človeka ni druge poti zveličanja, kot je Jezus Kristus, je pot odrešenja odprta vsem ljudem! Tudi neverujočim, tudi drugače verujočim … Tudi te bo dobri pastir našel, če ne prej, v grobu. Sam je namreč dejal:

“Tudi te ovce moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.”

Kristus je vedel, kako ključen preobrat se dogaja prav preko Njegove velike noči in vendar človeku, četudi gre za njegovo življenje in smrt, pušča absolutno svobodo pri odločanju. Ne pušča ga samega, ga pa v ničemer ne sili. Ko so Jezusa vsi zapuščali, ker je bila njegova Beseda o ljubezni, ki postane meso in kri za življenje sveta, čisto preveč konkretna in trda, ni tekel za njimi, tudi ni potegnil k sebi vsaj tistih nekaj preostalih, temveč jih je šokiral z vprašanjem: “Ali želite oditi tudi vi?”

Vera je dar in tudi ko je podarjena, ni samoumevno živeta. Ker pa je bistvo Ljubezni svoboda, ki sama daje življenje in ji ga nihče ne more jemati, ne more drugače kakor da tudi sama pušča to isto svobodo človeku. On je, ki bo moral izbrati, Bog je svoje naredil in dela.

Ljubezen ima tudi oblast, da življenje da in da ga zopet prejme, in tako oblast ima nad človekovim življenjem samo Božja ljubezen, ki nima nikakršne primesi greha, samozadostnosti ali egoizma. Zato je to oblast potrebno prepustiti Ljubezni. Kakor hitro človek sam poseže po drevesu življenja, odtrga s tega drevesa ne le druge, temveč tudi sebe,

Srčika evangelija – vesele novice je torej to, da bi vsi ljudje ponovno bili združeni pri Očetu in se ne bi pogubil nihče. Jezus večkrat izpostavi, da je to Očetova volja, ki jo je prišel izpolnit. Za ta cilj je Sin dal življenje, ob tem, ko ga je ponovno prejel od Očeta, pa vstajenja ni bil deležen samo Sin, temveč je s seboj v občestvo z Očetom odnesel tudi vse nas.

Preveč lepo, da bi dojeli. Vendar so vrata odprta. Kristus je dal svoje življenje, da bi ga mi v Njem ponovno prejeli. Zato ostaja potrpežljivo zvest v klicanju in vabljenju človeka, da bi le-ta vstopil v to čudovito resničnost Cerkve in zaživel občestvo te Ljubezni, ki je za nas ŽE dala vse!

Če pa je za nas že dala vse, kako nas ne bi potem tudi neutrudno čakala in vabila? Da bi le vsi prišli v ta nebeški Jeruzalem, kjer bo resnično ena čreda (ovc iz različnih staj veroizpovedi), en Pastir, vsi pa združeni pri Očetu.

To so resnično nebesa!

Vir: Blog Bom vrgla mreže

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.