Misli Benedikta XVI. na binkoštni praznik

Na binkoštni praznik se je Cerkev v minulih dneh pripravljala z molitvijo, z vztrajno in ponavljajočo prošnjo Bogu za ponovno izlitje Svetega Duha nad nas. Tako je Cerkev ponovno doživela to, kar se je zgodilo na njenih začetkih, ko so apostoli zbrani v dvorani zadnje večerje v Jeruzalemu ‘enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati’ (Apd 1,14). Zbrani so bili v ponižnem in zaupljivem pričakovanju, da se bo izpolnila Očetova obljuba o kateri jim je govoril Jezus: ‘Vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu … prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas’ (Apd 1,5.8).

To kar nam želi reči Cerkev je, da je Duh stvarnik vseh stvari ter Sveti Duh, ki ga je Kristus poslal od Očeta nad skupnost njegovih učencev eden in isti Duh. Stvarjenje in odrešenje sta povezana med seboj in dejansko izražata eno in isto skrivnost ljubezni in zveličanja. Vera v Duha Stvarnika in vera v Duha, ki ga je Vstali Kristus podaril apostolom in ga podarja vsakemu od nas, sta tako neločljivo povezani. V Svetem Duhu namreč prepoznamo v Kristusu Gospoda in v njem lahko tudi izpovemo vero Cerkve: da je ‘Jezus Gospod’.

Božji dih je življenje. Sedaj Gospod dahne v našo dušo novi dih življenja, Svetega Duha, svoje najgloblje bistvo in nas tako sprejme v Božjo družino. Z krstom in birmo nam je na poseben način dal ta dar, z zakramentoma evharistije in svete spovedi pa to nenehno ponavlja. Gospod dahne v našo dušo dih življenja. Vsi zakramenti, vsak na lasten način, dajejo po delovanju Svetega Duha v njih, človeku Božje življenje.

V današnji liturgiji pa najdemo še eno povezavo. Sveti Duh je Stvarnik in je prav tako Duh Jezusa Kristusa na način, da so Oče, Sin in Sveti Duh en in edini Bog. V luči današnjega prvega berila lahko dodamo: Sveti Duh poživlja Cerkev. Ta ne izhaja iz volje, premisleka in sposobnosti človeka ter njegove organizacijske sposobnosti, saj če bi bilo tako, bi že zdavnaj zamrla, kakor mine vsaka človeška stvaritev. Ona je namreč Kristusovo telo, ki ga oživlja Sveti Duh… Od prvega trenutka jo je Sveti Duh ustvaril, kot Cerkev vseh narodov. Tako objema ves svet, presega vse meje ras, slojev in narodov. Podira vse ovire ter združuje ljudi v izpovedi vere v Troedinega Boga. Od vsega začetka je Cerkev ena, katoliška in apostolska. To je njena resnična narava in kot takšno jo moramo priznati. Ona je sveta, ne zaradi sposobnosti njenih članov, temveč ker jo Bog sam s svojim Duhom ustvarja in nenehno posvečuje.

Ob tem naj dodam besedo iz Janezovega evangelija, ki je zelo povezana s skrivnostjo Cerkve ustvarjene po Duhu. Beseda, ki jo je vstali Jezus dvakrat izgovoril, ko se je zvečer na veliko noč prikazal učencem v dvorani zadnje večerje: ‘Shalom – Mir vam bodi!’ (Jn 20,19.21). Izraz ‘shalom’ ni samo pozdrav, ampak je veliko več. Je dar obljubljenega miru (prim. Jn 20,14,27), ki ga je osvojil Jezus za ceno svoje krvi. Je sad zmage v boju proti duhu zla. To je mir, ‘ne kakor ga daje svet’, temveč kakor ga lahko da samo Bog.

Živeti moramo v skladu z Duhom edinosti in resnice; in za to moramo moliti, da bi nas Sveti Duh razsvetlil in nas vodil, da bi premagali navdušenje nad sledenjem lastnih resnic in sprejeli Kristusovo resnico, ki jo posreduje Cerkev. Binkošti je praznik povezanosti, razumevanja in občestva. V današnjem svetu pa opažamo, kako sta razumevanje in občestvo med osebami pogosto površinska in otežena. Pomenljiva je pripoved o gradnji babilonskega stolpa, s katerim so ljudje sami hoteli zgraditi pot v nebesa in stopiti na mesto Boga. A medtem ko so postavljali stolp, so se postavili eden proti drugemu, izgubili so temeljni element, ki pripada človeški osebi, to je zmožnost sporazumevanja, razumevanja in skupnega dela. Ta svetopisemska zgodba vsebuje trajno resnico, ki jo lahko vidimo tudi v današnjem času. Z znanstvenim in tehničnim napredkom smo prišli do tega, da obvladujemo naravne sile, manipuliramo z elementi, proizvajamo živa bitja. V takem stanju se zdi, da je prositi Boga nekaj zastarelega in nekoristnega, saj lahko sami zgradimo vse. A ne zavedamo se, da živimo izkušnjo babilonskega stolpa. Res je sicer, da so se povečale možnosti komuniciranja, informiranja in posredovanja novic, ampak ali lahko rečemo, da se je povečala tudi sposobnost medsebojnega razumevanja ali pa se razumemo vedno manj? Odgovor najdemo v Svetem pismu: »Edinost lahko obstaja samo z darom Božjega Duha, ki nam bo dal novo srce in nov jezik, novo zmožnost sporazumevanja. To je tisto, kar se je zgodilo na binkošti.« Petdeseti dan po veliki noči je nad zbrane učence prišel plamen Svetega Duha in jih napolnil z božjim ognjem, z ognjem ljubezni, ki spreminja. Izginil je strah, srce je začutilo novo moč in začeli so govoriti v tujih jezikih, tako da so vsi lahko razumeli oznanilo Jezusa Kristusa, umrlega in vstalega. Na binkošti sta se tam, kjer sta bila ločitev in odtujenost, rodili edinost in razumevanje.

Jezus je rekel: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13). Delovati kot kristjani pomeni ne biti zaprti v lastni ‘jaz’, ampak se usmeriti proti vsemu; pomeni vase sprejeti celotno Cerkev oziroma notranje pustiti, da nas Cerkev sprejme. Duh nas uvaja v vso resnico, ki je Jezus, vodi nas, da jo poglobimo in razumemo. V znanju ne rastemo, če se zapremo v lastni ‘jaz’, ampak samo če postane zmožni poslušati in deliti, samo v ‘mi’ Cerkve in z držo globoke notranje ponižnosti. Kjer ljudje hočejo postati Bog, se lahko postavijo samo drug proti drugemu. Kjer pa se postavijo v Gospodovo resnico, se odprejo za delovanje njegovega Duha, ki jih podpira in povezuje.

Sv. Pavel je dejal: »Dajte se voditi duhu in nikar ne strezite poželenju mesa«(Gal 5,16). Naše osebno življenje je zaznamovano z notranjim konfliktom med težnjami, ki prihajajo iz mesa, in tistimi, ki prihajajo iz Duha. Ne moremo slediti obojih; nenehno moramo izbirati, katere bomo sledili; in pravilno lahko izberemo samo s pomočjo Kristusovega Duha. Sv. Pavel našteva dela mesa: to so grehi egoizma in nasilja, kot so sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, razprtije, to so misli in dejanja, ki ne pomenijo zares človeškega in krščanskega življenja v ljubezni. Gre za smer, ki vodi v izgubo lastnega življenja. Sveti Duh pa nas vodi k Bogu, da bi že na tej zemlji lahko živeli zametek božjega življenja, ki je v nas. Kot pravi sv. Pavel: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir,« (Gal 5,22).

Vir: Hozana.si

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.