Nedelja, 27. junij: 13. nedelja med letom

Tokrat me je zbodlo v oči, da se Jezus prepelje ‘spet na drugo stran’. Kaj to pomeni? Vemo, da se je po napornem delu rad umikal v samoto, kjer se je v pogovoru s svojim Očetom pripravil na ponovno vrnitev. Lahko bi rekli, da zanj obstajata dve strani:  tista, ki predstavlja množico, kjer ga čaka naporno delo, ter ona, ki predstavlja samoto, molitev, tišino in razmišljanje.

Kot nalašč za naš razmislek o času počitnic in dopustov. Dobro je, da se vprašamo, kako mi potujemo z ene strani na drugo ali bo čas dopustov in počitnic resnično čas druge strani ali pa bo čas kar tako. Poglejmo v današnji odlomek, kaj je pomenilo Jezusovo umikanje na ono stran, še prej pa med množico, kjer najdemo posameznike, ki se zdi, da so drugačni in lahko sklepamo, da je tudi njim poznano to potovanje z ene strani na drugo.

Iz množice stopa Jair, predstojnik shodnice, ki pogumno prosi Jezusa, naj reši njegovo hčer pred smrtjo. Za razliko od množice, ki samo godrnja in nekaj sitnari, je Jair zelo jasen v svoji prošnji. Tudi njegov odnos do Jezusa je prepričljiv, lahko bi rekli lep. Podobno izstopa iz brezvoljne množice bolna žena. Čeprav je že vse poskusila, še vedno vztraja v iskanju rešitve. Najbrž lahko to, da vesta, kaj hočeta, da sta drugačna od množice, pripišemo prav temu, kar v polnosti počne Jezus. Poznata obe strani in se vedno zatekata na ono stran, kjer najdeta moč, da se spopadeta s težavami. Pa poglejmo, kaj je najbrž rezultat umikanja na ono stran pri Jezusu.

Če si predstavljamo neprestano obleganje množice, lahko le občudujemo, kako Jezus vidi človeka, ki ga prosi za pomoč. Brez pomisleka, brez razpravljanja odide z Jairom. Ko jima pridejo naproti iz predstojnikove hiše, Jezus sliši od strani, kako jemljejo pogum Jairu, zato mu reče: »Ne boj se, samó veruj!« Kako čudovit odnos. Do konca sočuten, brez slabe volje, poln vere v dobro.

Drugo, kar lahko vidimo pri Jezusu, je neverjeten stik s seboj, ne le z drugimi. V množici zazna, da se ga je nekdo dotaknil. Vsi se čudijo, on pa čuti, da je šla moč iz njega. Si predstavljamo to!? Kdo danes sploh še opazi v hrupu tega sveta, da mu pojemajo moči, da se ga je nekaj dotaknilo, kar v njem spreminja moč. Jezus točno ve, kaj se dogaja z njim in ve, od kod vse to in zakaj.

In še tretje, kar lahko občudujemo v današnjem Jezusovem početju, je njegova jasnost poslanstva. Ljudje se mu posmehujejo, on pa se na to ne ozira. Ve, da je prišel prinašat ljudem odrešenje, svobodo, ljubezen, življenje in pri tem ga nič ne ustavi.

Če nam je v naglici življenja kdaj težko razumeti, da potrebujemo ono drugo stran, kjer bomo našli pravi mir in resnično moč, nam je ob pogledu na Jezusa jasno, kako potrebni smo tistega umika. Če hočemo resnično slediti sami sebi, v množici biti sposobni srečati sočloveka, ki nas potrebuje, ohraniti jasnost svoje poklicanosti, brez neprestanega potovanja na drugo stran ne bo šlo. Današnji svet izumlja zmeraj nove načine umirjanja, sproščanja itd. Vse, kar potrebujemo, nam je Jezus že pokazal. Potrebujemo tišino. V njej moramo zdržati s seboj in narediti prostor Bogu, da nas lahko sreča. Potrebna nam je božja beseda, da v razmisleku najdemo pravo mesto zase, za bližnjega in za Boga. Potrebujemo molitev, da bi jasneje odkrivali naše poslanstvo. Potrebujemo tudi hrano- zakramente, da bi mogli zaupano poslanstvo uresničiti: zakrament sv. maše, sv. obhajilo, sv. spoved. Vse to nam je potrebno, če hočemo živeti polno. Kdo si ne želi drže, ki nam jo kaže Jezus sam? Odhajajmo z njim vedno znova na drugo stran, da bomo v sebi vedno bolj upodabljali našega Učitelja in Brata.

Jezus  pa nam danes tudi razsvetli skrivnost naše smrti. S svojim obnašanjem odobrava, da se čutimo žalostne, ko nam ljubljena oseba umre. V tej njegovi drži se čutimo zelo blizu Jezusu, ki je znal tudi jokati.

Ne obstaja bolj ganljiv lik kot je oče ali pa mati z bolnim otrokom. Jezus odide s tistim očetom, ki se je imenoval Jair. A nekdo pride iz Jairove hiše in pravi, da je deklica umrla in torej ni več potrebe, da nadleguje učitelja. Jezus pa pravi Jairu: ‘Ne boj se, samó veruj!’. Jezus ve, da bi tisti mož najraje reagiral z jezo in obupom. Svetuje mu, naj varuje mali plamen, ki je prižgan v njegovem srcu, torej vero. In ko pridejo do deklice, jo obudi od mrtvih in jo živo vrne njenim domačim.

Jezus nas postavlja na ta greben vere. Postavi luč dogme: ‘Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?’. Jezus to vprašanje ponavlja vsakemu med nami vsakokrat, ko smrt raztrga tkanino življenja in čustev. Vse naše življenje se vrti okoli tega, med pobočjem vere in prepadom strahu. ‘Jaz nisem smrt, jaz sem vstajenje in življenje. Veruješ to?’ nam govori Jezus.

Vsi smo mali in nezaščiteni pred skrivnostjo smrti. A kakšna milost, če v tistem trenutku v srcu ohranimo plamen vere! Jezus nas bo prijel za roko, kakor je prijel za roko Jairovo hčerko, in bo še enkrat rekel: ‘Talíta kum. Vstani.’ Tako bo rekel nam, vsakemu med nami: ‘Dvigni se, vstani!’.« Tam se bo namreč končalo upanje in se bo začela resničnost življenja. Jezus sam bo prišel po vsakega od nas in nas prijel za roko s svojo nežnostjo, krotkostjo in ljubeznijo.

Ravno to je naše upanje pred smrtjo: Za tistega, ki veruje, so to vrata, ki se povsem na stežaj odprejo. Za nekoga, ki dvomi, je žarek svetlobe, ki pronica skozi špranjo vrat, ki se niso popolnoma zaprla. A za vse nas bo milost, ko nas bo razsvetlila ta luč.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash