Dobro vedno raste na ponižen, skrit in pogosto neviden način

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Priliki, ki nam jih danes predstavlja bogoslužje, dve priliki, se navdihujeta pri navadnem življenju ter razodevata pozoren in prodoren Jezusov pogled, ki opazuje resničnost ter preko majhnih vsakodnevnih podob odpira okna na skrivnost Boga in na človeško življenje.«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 11. nedeljo med letom.

Jezus je govoril tako, da ga je bilo lahko razumeti. Govoril je s podobami iz resničnosti, iz vsakdanjega življenja. Tako nas uči, da tudi v vsakodnevnih stvareh, v tistih, ki se zdijo vse enake in jih z raztresenostjo in težavo peljemo naprej, prebiva skrita Božja navzočnost, to je imajo nek pomen. Torej, tudi mi potrebujemo pozorne oči, da bomo zmogli iskati in najti Boga v vseh stvareh.

Jezus danes Božje kraljestvo, njegovo navzočnost, ki prebiva v osrčju stvari sveta, primerja gorčičnemu zrnu, torej najmanjšemu semenu, ki obstaja, zelo majhno. Pa vendar, ko je enkrat vrženo v zemljo, začne rasti, tako da postane veliko drevo (prim. Mr 4,31-32). Tako dela Bog. Včasih  nam hrup sveta skupaj s tolikimi dejavnostmi, ki zapolnjujejo naše dneve preprečuje, da bi se ustavili in opazovali, na kakšen način Gospod vodi zgodovino. Pa vendar – to zagotavlja evangelij – je Bog na delu na način majhnega dobrega semena, ki tiho in počasi klije. In počasi, počasi postane bujno drevo, ki da življenje in počitek vsem. Tudi seme naših dobrih del, se lahko zdi, da je nekaj majhnega, pa vendar vse to, kar je dobro, pripada Bogu in torej ponižno in počasi obrodi sad. Dobro – to si dobro zapomnimo – vedno raste na ponižen, skrit in pogosto neviden način.

Dragi bratje in sestre, s to priliko nam Jezus želi vliti zaupanje. V številnih situacijah življenja se nam lahko zgodi, da nam zmanjka poguma, ker vidimo krhkost dobrega glede na navidezno moč zla. Lahko pa se tudi pustimo ohromiti nezaupanju, ko začnemo ugotavljati, da si prizadevamo, a rezultatov ni in se zdi, da se stvari nikoli ne bodo spremenile. Evangelij zahteva od nas nov pogled tako na nas same kot na resničnost; zahteva od nas, da imamo večje oči, ki znajo videti onkraj, še zlasti onkraj navideznega, da bi odkrili navzočnost Boga, ki s ponižno ljubeznijo vedno deluje na tleh našega življenja kakor tistega od zgodovine. In to naše zaupanje je to, kar nam daje moč, da gremo vsak dan potrpežljivo naprej in sejemo dobro, ki bo obrodilo sad. Kako zelo pomembna je ta drža, da bomo uspešno izšli iz pandemije. Potrebno je gojiti zaupanje, da smo v Božjih rokah in si vsi istočasno prizadevati s potrpežljivostjo in stanovitnostjo za ponovno izgradnjo in ponoven začetek.

Tudi v Cerkvi lahko uspeva ljuljka nezaupanja, še posebej ko gre za krizo vere ter za propad različnih projektov ter pobud. Vendar nikoli ne pozabimo, da rezultati setve niso odvisni od naših sposobnosti, ampak so odvisni od Božjega delovanja. Na nas je, da z ljubeznijo, prizadevnostjo in potrpežljivostjo sejemo. Toda moč semena je božanska. To razloži Jezus v drugi današnji priliki. Sejalec poseje seme in potem  se ne zaveda, kako obrodi sad, saj je seme, ki raste samo od sebe podnevi in ponoči, ko on to najmanj pričakuje (prim. vv. 26-29). Z Bogom je tudi na najbolj suhih tleh vedno upanje za nove kalčke.

Sveta Marija, ponižna Gospodova služabnica, naj nas uči videti veličino Boga, ki deluje v malih stvareh in da bomo premagali skušnjavo malodušnosti in vsak dan zaupali Njemu.

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.