Papeži in revščina, velik problem današnjega časa

Ob izidu poslanice za 5. svetovni dan revnih, ki ga bomo obhajali 14. novembra, se spominjamo besed nekaterih papežev, ki so v preteklih desetletjih pogosto izrazili svojo skrb za pomoči potrebne brate in sestre.

Vsaka doba ima različne oblike revščin, s katerimi se mora soočati. Papež Frančišek nas vabi, da ne bi pozabili na primer na migrante, ki so zaradi lakote ali vojn primorani zapustiti svoje domove, svojo državo; na brezposelne, izkoriščane in poslednje.

Na polovici prejšnjega stoletja so »žalostni zbor revnih in zatiranih«, kot jih je poimenoval papež Pij XII., večinoma predstavljale posredne ali neposredne žrtve nedavne vojne. V božičnem radijskem sporočilu leta 1952 je dejal: »Teh ljubljenih sinov je izredno veliko! Žalostni zbor molitev in klicev na pomoč – daleč od tega, da bi kazal na zmanjšanje, ki smo ga nemalo let po koncu svetovne vojne upravičeno pričakovali – se nadaljuje in včasih postane še silnejši zaradi nujnih in mnogovrstnih potreb. Dviguje se k Nam, lahko bi rekli, z vseh koncev sveta in para Našega duha, saj razodeva stiske in solze. Žalostna izkušnja Nas je naučila, da je potrebno biti tudi tedaj, ko pride novica o izboljšanju splošnih pogojev v določeni državi, pripravljeni na sporočilo o morda novih nesrečah v drugi državi, z novimi revščinami in novimi potrebami. Ne glede na to, kako Naše srce bremenijo nenehne muke tolikih sinov, je beseda božjega Učitelja “Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši … Odhajam in pridem k vam” (Jn 14,27-28) veljavna spodbuda, ki jo moramo udejanjati, kolikor je na Nas, da tolažimo in pomagamo. Res je, da v tej želji, da bi ukrepali in pomagali, nismo sami. Javne in zasebne ustanove vsak dan oblikujejo mnogoštevilne predloge in projekte, katerih namen je preprečiti in odpraviti bedo. Mnogi, ki Nam jih predstavijo, posamezniki in skupine, nedvomno kažejo dobro voljo njihovih avtorjev. Kljub temu pa njihovo nenavadno veliko število in pogosta nasprotja, v katerih se znajdejo, kažejo na stanje splošne zmedenosti.«

Janez XXIII.: Kako prepoznati iskrenega kristjana

Malo več kot deset let kasneje je v svetu, ki ga je zapeljala hitra oživitev gospodarstva, papež Janez XXIII. spomnil, da lahko dosegljive blaginje niso deležni vsi ter da razlogi za zmedenost še vedno ostajajo. V radijskem sporočilu za postni čas leta 1963 je dejal: »Po tem se prepozna iskrenega in odločnega kristjana: le preko strogega ravnanja, ki živi in udejanja uboštvo in odpoved, ki ju je učil naš Gospod Jezus Kristus, more domači in družbeni red prejeti odločilno spodbudo za prenovo v resnici, v svobodi Božjih otrok, v resničnejši in globlji pravici, ker zmore vzeti od svojega in dati revnim in razdedinjenim … Izaija opominja: dajaj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v hišo; če vidiš nagega, ga obleci in se ne potuhni pred svojim rojakom. Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoja rešitev bo kmalu vzcvetela. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo te bo sprejelo.« (prim. Iz 58,6-8)

Pavel VI.: Naša dejavna ljubezen mora biti bolj učinkovita

Postopoma v drugi polovici prejšnjega stoletja revščina postane sistemska in začne ponujati ideje za sprevračanje družbenih in proizvodnih struktur, pa tudi za ponovno utemeljitev krščanske dejavne ljubezni. Pavel VI. je koncilskim očetom o svojem obisku v Organizaciji združenih narodov 4. oktobra 1965 dejal: »Človeška skupnost potrebuje pravico; Kristus želi, da smo je lačni in žejni. Vendar pa vemo, da pravica napreduje postopoma in da se z napredovanjem družbe duše zavedajo, da le-ta ni popolna in dovršena ter da človeštvo še vedno pestijo očitne diskriminacije, ki potrebujejo ozdravljenje. Ali morda te diskriminacije med razredi državljanov in med narodi ne ogrožajo miru? Vse te situacije so že znane. Vendar pa nas spodbujajo k premisleku, kako naj jih pomagamo odpraviti; da bi odprli srce za položaj ljudstev, ki si še vedno prizadevajo za družbeni napredek; skratka, če jasno povemo, naša dejavna ljubezen do “revnih” na svetu, katerih število je izredno veliko, mora biti bolj urna, bolj učinkovita, bolj velikodušna.«

Janez Pavel I.: odsev dejavne ljubezni v mednarodni politiki

Papež Janez Pavel I. je odsev te nove mogoče dejavne ljubezni, ki je prav tako vedno bolj zavestna, videl tudi v mednarodni politiki. Po opoldanski molitvi 10. septembra 1978 je dejal: »V Camp Davidu, v Ameriki, si predsednika Carter in Sadat ter premier Begin prizadevajo za mir na Bližnjem vzhodu. Vsi ljudje so lačni in žejni miru, zlasti revni, ki v nemirih in vojnah plačajo najvišjo ceno in najbolj trpijo.«

Janez Pavel II.: Iskati rešitev za vsakega posameznika

Papež Janez Pavel II. se je 3. januarja 1988 srečal z revnimi zavetišča Sveta Marta in je skupaj z njimi kosil. Nagovoril jih je z naslednjimi besedami: »Skušal sem se približati vsakemu in vsaj na kratko govoriti z vsakim izmed vas. Spoznal sem težko situacijo, v kateri se vsak nahaja, posebej zaradi pomanjkanja dela: to je velik problem našega časa, družbeni problem, ki ga mora soočiti celotna družba, vendar pa si tudi Cerkev s svoje strani prizadeva storiti, kar je mogoče. Ob srečanju s temi osebami brez dela in velikokrat ne samo brez dela, ampak brez sredstev za življenje, za hrano, za prenočišče, velikokrat brez doma, sem naredil kratko raziskavo in na dan so prišle najbolj temeljne stvari človeškega obstoja. Seveda nisem mogel takoj podati odgovora in še manj rešitve za te težke situacije, ampak sem jih predvsem želel spoznati; z našimi sodelavci, posebej s tistimi, ki so že do sedaj pokazali izredno velikodušnost, bomo potem videli, kako priskočiti na pomoč. Ni mogoče najti neke splošne rešitve, ker se vsaka oseba nahaja v drugačni situaciji, ima drugačne težave in potrebe: zato je potrebno iskati rešitev za vsak posamezen primer, za vsako posamezno osebo.«

Benedikt XVI. o Materi Tereziji

Pomenljiv zgled Jezusove skrbi za uboge je življenje Matere Terezije iz Kalkute. Ob stoletnici njenega rojstva se je papež Benedikt XVI. pri kosilu pridružil ubogim, ki jih v svojih hišah v Rimu gostijo misijonarke ljubezni. Ob tej priložnosti jim je dejal: »Obhajanje stoletnice njenega rojstva je razlog za hvaležnost in premislek, za obnovljeno in veselo prizadevanje v službi Gospodu in bratom, posebej najbolj potrebnim. Gospod sam je želel biti pomoči potreben, kakor vemo. Drage sestre, dragi duhovniki in bratje, dragi prijatelji osebja, dejavna ljubezen je sila, ki spreminja svet, ker je Bog ljubezen (prim. 1Jn 4,7-9). Blažena Terezija iz Kalkute je živela dejavno ljubezen do vseh brez razlike, vendar pa je dajala prednost najrevnejšim in zapuščenim: svetlo znamenje očetovstva in dobrote Boga. V vsakem je znala prepoznati obličje Kristusa, ki ga je ljubila z vsem svojim bitjem: Kristusa, ki je častila in prejemala v Evharistiji, je naprej srečevala po cestah in ulicah mesta, s čimer je postala živa “podoba” Jezusa, ki na človekove rane izliva milost usmiljene ljubezni.«

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.