20. nedelja med letom: Mali obiski Boga

Modrost si je sezidala hišo, izklesala si je sedem stebrov …

Božja beseda nam jih kaže, da bi bili modri in bi hodili proti pravemu cilju.

1) V našem življenju gre zares! Čas je kratek, zato: “skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi,” piše Pavel Efežanom in nič manj goreče danes nam. V našem življenju gre res zares, čas je odmerjen in stvari niso za hec. Ljubezen ni za hec in klic te Ljubezni še manj. Bog nas jemlje 100 % zares, kako nevarno pa je nam Njega in njegovo ljubezen vzeti zares. Bojimo se biti ljubljeni, bojimo se biti odrešeni in bojimo se biti svobodni. Kakor bi raje ostali v začaranem spanju polovičnega življenja.

2) Vzeti življenje zares pomeni postati odgovoren. Sposoben dajati odgovor. Za razlog svojega upanja, pa tudi odgovor za to, kar mislimo, povemo in udejanjimo oziroma ne udejanjimo. Od odraslih ljudi se pričakuje, da stojijo za tem, kar mislijo in kar živijo. Da prevzamejo absolutno odgovornost za svoja dejanja in se pri tem ne sklicujejo na druge. Bog potrebuje svobodne in odgovorne ljudi. Zrele, za zrele odnose.

3) Biti odgovoren, pomeni prevzeti polno odgovornost tudi za svoj greh. Tam, ko smo verjeli in delovali ( ali spali) po nareku “kače”.  Človek ob grehu rad pobegne, se skrije in išče svoje figove liste. Danes so ti figovi listi večkrat “opijanjanje”. Pa ne samo z vinom, pred čemer opozarja Pavel in katerega grozoto pozna marsikatera slovenska družina. Opijanjanje pomeni vsak pobeg, vsako skritje takrat, ko bi mogli prevzeti odgovornost za greh. Pa ga ne. Zbežimo in se skrijemo v upanju, da ne bo posledic. A vsak greh ima posledico. Največ, kar lahko naredimo je, da sprejmemo odgovornost, priznamo, se opravičimo človeku in stopimo pred Gospoda, ki vrača dostojanstvo Božjih sinov in hčera.

4)  “Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja.”

Potrebno je razločevanje. Morda bi to morala biti prva točka. Razločevanje duhov, razločevanje tega, kar je Božje od tega, kar je plevel, ki ga zasaja Satan, večkrat preoblečen v luč. Se naučiti izpuščati in sprejemati Božjo režijo ni najlažje, je pa to drža modrega človeka. In svobodnega.

Pomembno se je tudi znati ustaviti in pogledati v Božji zemljevid večnosti, na katerem stvari dobijo drugačen vrstni red. Potrebno si je postaviti lestvico prioritet, potrebno je pogledati z očmi modrosti in tehtnice večnosti. Ko imamo pred očmi cilj, h kateremu smo poklicani – svetost – se stvari razporejajo drugače. Nič več ne vzdržijo na prvem mestu kričeče stvari, ki hočejo zasesti vso našo pozornost, temveč dobijo mesto stvari, ki ne kričijo, ampak spoštljivo in tiho čakajo. Te so Božje.

5) Pomembno je, da si poiščemo ljudi, s katerimi lahko delimo duhovno pot, ljudi, s katerimi se lahko pogovarjamo o Božjih stvareh. Poklicani smo, da drug drugemu pomagamo opaziti Božje sledove v našem življenju. In se čuditi. Ti “psalmi, hvalnice in duhovne pesmi”, se med nami zgodijo vsakič, ko naši pogovori postanejo duhovni.

Duhovno pa se lahko pogovarjamo tudi o kupovanju in popravljanju avta, o menjavi pleničk, o službi, dopustu in odnosih …

6) Kako milostni so ljudje, ki znajo biti hvaležni. Ljudje, ki so že spoznali svoje uboštvo, ga sprejeli in se odprli bogastvu, ki ga daje samo Bog.

“…v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.”

7) Nenazadnje pa je delo modrosti to, da vemo, čigav sad je modrost in kje je njen izvir. Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem začel nekaj povsem novega. Ostaja med nami. Res je, pod podobo Kruha in Vina. A vse prevečkrat ga omejimo “zgolj” na to. Bog se razodeva na tisoč načinov in ni vezan samo na zakramente.

Ni dovolj, da samo jemo Kruh, ne pustimo pa, da preoblikuje naše predstave in načrte. Potreben je živ Odnos, potrebno je osebno srečanje v molitvi in potrebno je dati prostor Božji besedi. Jo vzeti zares, tako zelo, kot nas Bog jemlje zares.

V hranjenju z Njim, bo tako tudi naše življenje postalo odsev Njega, ki je rad skrit v malem. Koščku kruha, kapljici krvi, drobnem nasmehu, nočnem vstajanju in skrbi za bolnega človeka, v iskreni, kratki molitvi, v dejanju odpuščanja, v tihem “hvala” in drobnem dejanju vere zaupanja …

Bog je tu in nam skupaj z modrostjo pripravlja gostijo. To zazna srce, ki sprejme Njegovo logiko majhnosti in nepomembnosti.

Judje je niso zmogli. Zanje je bila Beseda pretrda. Ne vem pa, kje se bo danes našel vsak od nas. Med tistimi, ki grejo kakor da se ni nič zgodilo ali med tistimi, ki so se pustili srečati in preoblikovati.

Po malih obiskih Boga.

Vir: Blog Bom vrgla mreže (Anja Kastelic)

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.