Papež med katehezo: Glede evangelija se ni mogoče pogajati

Papež Frančišek je po julijskem premoru v sredo, 4. avgusta v prisotnosti romarjev v dvorani Pavla VI. ponovno vodil sredino splošno avdienco. Nadaljeval je s ciklom katehez o Pismu Galačanom, tokratna je imela naslov »Evangelij je en sam«. Sveti oče je poudaril, da evangelij prinaša svobodo, zveličanje in življenje, če ga sprejmemo v njegovi pristnosti. Spomnil je, da je bila Pavlova jasna in zelo odločna beseda Galačanom na začetku Pisma zanje zdravilna in je zdravilna tudi za nas.

»Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo izobčen!« Gal 1,6-8

Bratje in sestre, dober dan!

Ko gre za evangelij in poslanstvo evangelizacije, se Pavel razvname, gre iz sebe. Zdi se, da ne vidi drugega kot to poslanstvo, ki mu ga je zaupal Gospod. Vse v njem je posvečeno temu oznanilu in ne zanima ga nič drugega kot evangelij. Pavlova ljubezen, Pavlov interes, Pavlov poklic je oznanjevanje. Reče celo: »Kristus me ni poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij.« (1 Kor 1,17) Pavel svoj obstoj v celoti interpretira kot klic k evangelizaciji, da bi bi drugi spoznali Kristusovo sporočilo, evangelij: »Gorje mi – pravi – če evangelija ne bi oznanjal.« In ko piše kristjanom v Rimu, se predstavi preprosto tako: »Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, odbran, da bi oznanjal Božji evangelij.« (Rim 1,1) To je njegova poklicanost. Skratka, zaveda se, da je bil »odbran«, da bi vsem prinesel evangelij in ne more narediti drugega, kot da se z vsemi svojimi močmi posveti temu poslanstvu.

Zato torej lahko razumemo žalost, razočaranje in celo jedka ironija apostola do Galačanov, ki v njegovih očeh hodijo po napačni poti, ki jih bo vodila do točke brez povratka. Zgrešili so pot. Temelj, okoli katerega se vse vrti, je evangelij. Pavel ne misli na »štiri evangelije«, kot je naravno za nas. Ko piše to Pismo, namreč ni bil napisan še noben izmed štirih evangelijev. Zanj je evangelij to, kar pridiga, to se imenuje kerigma, to je oznanilo. In katero oznanilo? Oznanilo Jezusove smrti in vstajenja kot vir zveličanja. Evangelij, ki je izražen s štirimi glagoli: »Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih; bil je pokopan, tretji dan je vstal, kakor je v Pismih; in prikazal se je Kefu.« (prim. 1 Kor 15,3-5) To je Pavlovo oznanilo, oznanilo, ki nam vsem da življenje. Ta evangelij je izpolnitev obljub in je zveličanje, ponujeno vsem ljudem. Kdor ga sprejme, je spravljen z Bogom, je sprejet kot pravi sin in prejme v dediščino večno življenje.

Pred tako velikim darom, ki je bil podarjen Galačanom, si apostol ne more razložiti, zakaj mislijo, da bi sprejeli drug »evangelij«, morda bolj prefinjen, bolj intelektualen … ne vem … vendar drug »evangelij«. Kljub temu pa je potrebno poudariti, da ti kristjani še niso zapustili evangelija, ki ga je oznanil Pavel. Apostol ve, da imajo še čas, da ne storijo napačnega koraka, vendar pa jih močno posvari, zelo močno. Njegov prvi argument neposredno kaže na dejstvo, da oznanjevanje novih misijonarjev ne more biti evangelij. Nasprotno, gre za oznanilo, ki sprevrača resnični evangelij, ker preprečuje, da bi dosegli svobodo – to je ključna beseda – preprečuje, da bi dosegli svobodo, ki so jo pridobili, ko so prišli k veri. Galačani so še »začetniki« in njihova zmeda je razumljiva. Ne poznajo še kompleksnosti Mojzesove postave in zaradi navdušenja nad tem, da so sprejeli vero v Kristusa, poslušajo te nove pridigarje in se slepijo, da njihovo sporočilo dopolnjuje Pavlovo. A ni tako.

Vendar pa apostol ne more tvegati, da bi se na tako odločilnem terenu ustvarjali kompromisi. Evangelij je samo eden in to tisti, ki ga je oznanil on; drugega ne more biti. Pozor! Pavel ne reče, da je njegov evangelij pravi zato, ker je bil on tisti, ki ga je oznanil, ne! Tega jim ne reče. To bi bilo ošabno, bilo bi prevzetno. Trdi, da je »njegov« evangelij isti kot tisti, ki so ga apostoli oznanjali drugod, je edini, ki je pristen, ker je evangelij Jezusa Kristusa. Tako piše: »Izjavljam vam, bratje: Evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga nisem naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa.« (Gal 1,1) Tako se torej razume, zakaj Pavel uporablja zelo trde besede. Dvakrat uporabi izraz »izobčen«, ki pomeni, da je potrebno daleč stran od skupnosti držati to, kar ogroža njene temelje. In ta novi »evangelij« ogroža temelje skupnosti. Skratka, glede te točke apostol ne pušča prostora za pogajanje: ni se mogoče pogajati. Z resnico evangelija se ni mogoče pogajati. Ali sprejmeš evangelij takšen, kot je, kakor je bil oznanjen, ali pa sprejmeš katerokoli drugo stvar. Vendar pa se glede evangelija ni mogoče pogajati. Ne more se sklepati kompromisov: vera v Jezusa ni blago, o katerem se pogaja: je zveličanje, je srečanje, je odrešenje. Ne prodaja se za nizko ceno.

Ta situacija, opisana na začetku Pisma, se zdi paradoksalna, saj izgleda, da vse omenjene osebe vodijo dobri nameni. Galačani, ki poslušajo nove misijonarje, mislijo, da bodo z obrezo lahko še bolj predani Božji volji ter bodo na ta način še bolj všeč Pavlu. Zdi se, da Pavlove sovražnike vodi zvestoba izročilu, ki so ga prejeli od očetov, in mislijo, da pristna vera pomeni izpolnjevanje postave. Spričo te najvišje zvestobe opravičujejo celo izmišljotine in sume o Pavlu, ki ga imajo za premalo pravovernega v odnosu do izročila. Sam apostol se dobro zaveda, da je njegovo poslanstvo božje narave – razodel mu ga je sam Kristus! Zato ga torej vodi popolno navdušenje za novost evangelija: gre za novost, ki je radikalna, ni prehodna novost: ne obstajajo evangeliji »po modi«, evangelij je vedno nov, je novost. Njegova pastoralna zaskrbljenost ga vodi v strogost, saj vidi, da mladim kristjanom preti velika nevarnost. Skratka, v tem labirintu dobrih namenov je potrebno priti do razjasnitve, da bi sprejeli najvišjo resnico, ki se predstavlja kot najbolj v skladu z Jezusovo osebo in oznanjevanjem ter z njegovim razodetjem Očetove ljubezni.

To je pomembno: znati razločevati. V zgodovini smo velikokrat videli, in prav tako vidimo danes, kakšno gibanje, ki oznanja evangelij na sebi lasten način, včasih s pravimi, lastnimi karizmami; vendar pa potem pretirava in celoten evangelij zreducira na »gibanje«. In to ni Kristusov evangelij: to je evangelij ustanovitelja, ustanoviteljice; da, to lahko pomaga na začetku, vendar pa na koncu ne obrodi sadov z globoko korenino. Zato je bila Pavlova jasna in odločna beseda zdravilna za Galačane in je zdravilna tudi za nas. Evangelij je Kristusov dar nam, On sam ga je razodel. Je tisto, kar nam daje življenje. Hvala.

Vir: Vatican News

Foto: M. B.

Obj.: M. B