Dan spomina na žrtve holokavsta: Edith Bruck leto po papeževem obisku

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je pisateljica, pesnica in režiserka Edith Bruck, ki je preživela Auschwitz, v intervjuju za Radio Vatikan spregovorila o svoji izkušnji v taborišču. Poudarila je, da mnogi še danes ne priznavajo v celoti grozot holokavsta. Razmišljala je tudi o pomenu pisanja, o mladih in ostarelih, podelila pa je tudi izkušnjo srečanja s papežem Frančiškom, ki jo je pred dobrim letom obiskal na njenem domu. Novinarje je pozvala, naj pišejo tudi o lepih stvareh.

V enem letu v sedmih taboriščih

Danes 90-letna Edith Bruck, Madžarka z italijanskim državljanstvom, je imela trinajst let, ko je bila z družino deportirana v Auschwitz in nato v šest drugih koncentracijskih taborišč. Po osvoboditvi taborišča Bergen-Belsen aprila leta 1945 se je po enem letu vrnila na Madžarsko le z eno sestro. Zaradi revščine in žalovanja ni mogla ostati doma, ampak je v iskanju novega življenja in miru odšla najprej na Češkoslovaško, nato pa v Izrael. Leta 1954 je prišla v Rim, kjer živi še danes.

»Mislim, da so vsi vedeli.«

Mnogi ljudje se sprašujejo, kako je bilo mogoče, da so si ob dogajanju v koncentracijskih taboriščih zatiskali oči. Bruckova je podala svoje razmišljanje o tej tematiki ter odgovorila na vprašanje, kakšen je njen pogled na današnja taborišča. »Mislim, da so vsi vedeli. Američani in Nemci so vedeli. Številni judovski agenti so hodili v Ameriko, vendar so dobili odgovor, da ni mogoče, da bi se dogajalo kaj takega. Resnico so zavrnili ali pa so se zaradi političnih ali vojnih interesov pretvarjali, da ne verjamejo. Tudi Nemci so po vojni rekli, da niso vedeli. Vendar kakor sem jih jaz videla vsak dan, so tudi oni videli mene! Zanikanje se je začelo po vojni, vendar pa bi lahko Američani tudi prej bombardirali železniško progo, ki je vodila do Auschwitza. Deportacije v Bergen-Belsen so se nadaljevale tudi februarja 1945. Današnja taborišča so grozljiva, vendar jih ne bi primerjala z nacističnimi taborišči. Zame ostajajo nekaj povsem drugega. Dejstvo pa je, da se ljudje niso ničesar naučili iz svojih grozodejstev. Niso se naučili iz Auschwitza, iz Vietnama ali iz tega, kar se dogaja danes. Situacija je tragična, vendar pa želim Auschwitz ločiti od drugih temnih strani zgodovine.«

Danes vidimo vse in smo za to tudi odgovorni

Bruckova je nato odgovorila na vprašanje, kako se je počutila, ko so bili pred nekaj tedni v Italiji protestniki proti covidnim potrdilom oblečeni v deportirance. »To je sramotno, nespodobno. Cirkus pred milijoni mrtvih ljudi. Bila sem zgrožena, tako kot sem zgrožena, ko v Italiji vidim demonstracije z nacističnimi zastavami. […] Takšna nevarnost se širi po vsej Evropi, zagotovo ne le v Italiji. Ljudje zmotno mislijo, da to ne zadeva vseh. Dokler nas ne zadene osebno, mislimo, da ne zadeva vseh. To je napaka vseh časov! To ne zadeva samo mene ali neke specifične osebe, ampak celotno človeštvo! To, kar se dogaja z izključenimi, s poslednjimi, zadeva nas vse. Danes ne moremo reči, da ne vemo! Danes vidimo vse in smo za to tudi odgovorni. Kjerkoli se karkoli zgodi človeškim bitjem, to zadeva nas vse.

Ugovarjala sem tudi ob načinu podajanja novic o žrtvah pandemije. Ne maram seznamov številk. Gre za ljudi, za človeška bitja. Vsak človek je svoj svet, ni številka. Vsako življenje je enako vredno, ne obstajajo življenja, ki so bolj dragocena od drugih, ne glede na vero in kulturo.«

»Glasba« v taboriščih: vpitje, jok, tišina, smrt, streli

V nadaljevanju je Bruckova spregovorila o času v taboriščih: o morebitni pesmi, ki si jo je želela ponovno slišati ter o sporazumevanju med zaporniki: »Žal sem poznala samo nacistične pesmi, ki so bile protijudovske. Drugih pesmi ni bilo, samo ta sramotna besedila. Mnogi ljudje so v taboriščih sestavili neke vrste orkestre, vendar za Nemce, ne za nas. Edina glasba so bili ukazi, vpitje in jok. Tišina, smrt in streli.

Madžarski judje smo bili deportirani zadnji, med seboj smo se razumeli, vendar se nismo pogovarjali. Ni bilo časa za pogovor, niti za solidarnost. Najpomembnejše je bilo ne izgubiti življenja, to je bila edino, kar je bilo nujno. Nisi smel storiti koraka izven črte. Bil je strašen mraz, čutili smo lakoto, ki nas je slepila. Nič drugega ni bilo mogoče reči, kot paziti nase. V koncentracijskih taboriščih je bilo težko razmišljati tudi o prijateljstvu.«

»Pisala bom, dokler bom mogla«

Bruckova je nato povedala, da je zanjo pisanje bistvenega pomena in dodala, da bo z njim nadaljevala, dokler bo mogla. »Po vojni nismo bili sprejeti, niso nam prisluhnili. Kakor da bi bili ostanki življenja. Nisem mogla prenašati tega, da sem morala biti tiho. Besede so vrele na dan, hotela sem govoriti. Začela sem pisati v angleščini, nato sem se v Italiji naučila italijanščine in nadaljevala s pisanjem knjige, ki sem jo začela pisati leta 1946 na Madžarskem. Prvo besedilo sem objavila leta 1959 in od takrat se nisem več ustavila. Mislim, da bom to počela do konca svojih dni, tako kot bom še naprej hodila v šole. Otroci in mladi morajo vedeti, želijo vedeti. V družini se malo pogovarja, še manj s starimi starši. Vendar pa je poslušanje zelo pomembno in potrebno. Mladi si tega želijo. Nobena država se ni soočila s to pomembno tematiko, razen deloma, in vidimo, kaj se dogaja zdaj. Rasizem in antisemitizem se krepita. To je ogromna odgovornost celotne Evrope.«

Pomen medgeneracijskega dialoga

Medgeneracijski dialog je zelo pomemben. Ostareli so pogosto izključeni iz dialoga, ker ne ustvarjajo. Izgubljeni so v domovih in kmalu umrejo. Tako družba postaja sebična in brezsrčna, kar je prava tragedija.«

Poslušanje, mladi želijo vedeti

Na vprašanje, če smo se naučili poslušati med seboj, je Edith Bruck odgovorila: »Menim, da je najpomembnejše poslušati. Mladi morajo vedeti, bolj so zreli, kot si predstavljamo. Beremo novice o medvrstniškem nasilju, ne pa o njihovi radovednosti, želji po znanju in razumevanju. Mladi so vredni veliko več, kot si mislimo, niso prazni, ampak polni zanimanja! Mi smo tisti, ki se ne uspemo pogovarjati z njimi; da bi to mogli storiti, se moramo naučiti poslušati. V zadnjem letu sem opazila, da je več poslušanja, morda zaradi zaskrbljenosti, povezane s pandemijo. V zadnjem letu se nisem ustavila niti za en dan, pisala sem in dajala intervjuje. Povpraševanje je veliko. Morda svet na nek način želi bolj razumeti, kar je zelo pomembno.«

Papež Frančišek obiskal gospo Edith Bruck, ki je preživela holokavst

Glede obiska papeža Frančiška na njenem domu pred slabim letom pa je Bruckova najprej spomnila na njegov objem in svoje solze, ko ga je zagledala. Dejala je, da je dejanje svetega očeta izredno pomembno: »Drugi papeži so prišli prosit odpuščanja v sinagogo in to je ostalo med ljudmi, ki so bili tam prisotni. Papež Frančišek pa je prišel na dom in to je zelo odmevalo. O tem so pisali vsi časopisi in še po enem letu se govori o tem. Gre za sporočilo, ki ni le zame, ampak za vse. Osebno menim, da gre za najlepše dejanje; dejanje odpuščanja se je iz mojega doma razširilo po vsem svetu: v Ameriko, Argentino, Kanado … Tudi kasneje sva se še slišala in reči moram, da imava zelo poseben odnos.«

Novinarji naj pišejo tudi o pozitivnih stvareh

Ob koncu intervjuja pa je Bruckova posebno sporočilo namenila novinarjem. Povabila jih je, naj pišejo o pozitivnih stvareh, o dobrem in ne le o slabem. Poudarila je, da je v svojih knjigah pripovedovala tudi o lučeh v letu zapora. »Nikoli ni vse črno, govorimo tudi o pozitivnih stvareh. To je zelo pomembno tudi za otroke in mlade; ko grem v šole, govorim tudi o sencah svetlobe, o upanju. Veliko je prostovoljcev, veliko ljudi, ki delajo dobro. Pripovedujmo o tem, ne dajmo prostora samo slabemu.«

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.