Nedelja, 27. marec: Četrta postna nedelja

‘Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden’ . S temi besedami je oče prekinil mlajšega sina v trenutku, ko je priznal svojo krivdo: ‘Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin’ . A očetovo srce ne more prenesti teh besed. Pohiti, da bi sinu povrnil znamenja njegovega dostojanstva: belo oblačilo, prstan, sandali.

Jezus v priliki ne pripoveduje o užaljenem in jeznem očetu. Nasprotno, edino, kar si oče želi, je, da bi imel sina pred sabo živega in zdravega, razveseli se ga in pripravi gostijo. Sinova vrnitev je opisana na zelo ganljiv način: ‘Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil’ . Kako velika je očetova nežnost. Očetovo usmiljenje je prekipevajoče, brezpogojno, izrazi se še preden sin spregovori. Sin se seveda zaveda, da je naredil napako in to tudi prizna: ‘Grešil sem … Vzemi me za enega od svojih najemnikov’. A te besede se razpršijo pred očetovim odpuščanjem. Ob njegovem objemu in poljubu sin spozna, da je kljub vsemu vedno bil sin. Ta Jezusov nauk je zelo pomemben. Naše stanje Božjih otrok je sad Očetove ljubezni srca. Ni odvisno od naših kreposti ali naših dejanj in nam ga torej nihče ne more vzeti. Nihče nam ne more vzeti tega dostojanstva. Niti hudič.

Jezus nas s tem spodbuja, naj nikoli ne obupamo. Mislim na zaskrbljene mame in očete, ko vidijo svoje otroke, kako se oddaljijo in krenejo na nevarne poti; na župnike in katehiste, ki se včasih sprašujejo, če je njihov delo bilo zaman; na ljudi v zaporu, ki se jim zdi, da se je njihovo življenje končalo; na tiste, ki so narobe izbrali in jim ne uspe več gledati v prihodnost; na tiste, ki so lačni usmiljenja in odpuščanja ter mislijo, da si ju ne zaslužijo … V kakršni koli življenjski situaciji, ne smem pozabiti, da nikoli ne neham biti Božji otrok, otrok Očeta, ki me ljubi in čaka na mojo vrnitev. Tudi v najtežjih življenjskih situacijah me Bog čaka in me želi objeti.

V priliki nastopa še starejši sin, ki prav tako mora spoznati očetovo usmiljenje. Vedno je bil doma, a je tako zelo drugačen od očeta. V njegovih besedah ni nežnosti: ‘Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza … Ko pa je prišel ta tvoj sin …’. Nikoli ne izreče besede ‘oče’ ali ‘brat’, misli samo nase. Baha se, da je vedno ostal ob očetu in mu služil, čeprav te bližine ni nikoli živel v veselju. Sedaj obtožuje očeta, da mu ni nikoli dal kozliča, da bi se poveselil. Ubogi oče! Eden sin je odšel, drugi pa mu nikoli ni bil zares blizu! Očetovo trpljenje je kakor Jezusovo trpljenje, ko se oddaljimo ali gremo daleč ali pa smo zraven, ne da bi bili zares blizu.

Tudi starejši sin potrebuje usmiljenje. Tudi tisti, ki se imajo za pravične, potrebujejo usmiljenje. Ta sin predstavlja nas, ko se sprašujemo, ali se je vredno toliko truditi, če potem ničesar ne dobimo v zameno. Jezus nas spominja, da se v Očetovi hiši ne ostane zato, da bi dobili povračilo, ampak ker imamo dostojanstvo soodgovornih otrok. Ne gre za izmenjavo z Bogom, ampak gre za to, da ostanemo na poti in hodimo za Jezusom, ki je daroval samega sebe na križu.

Oče odgovori starejšemu sinu: ‘Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba’. Očetova logika je logika usmiljenja. Mlajši sin je mislil, da si zasluži kazen za svoje grehe, starejši sin pa je pričakoval povračilo za svoje delo. Brata med seboj ne govorita, vsak živi svojo zgodbo, a oba premišljujeta v skladu z logiko, ki je Jezusu tuja: če delaš dobro, prejmeš nagrado, če delaš hudo, boš kaznovan. To logiko preobrnejo očetove besede: ‘Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden’ . Oče je povrnil dostojanstvo izgubljenemu sinu in ga postavil nazaj k njegovemu bratu. Brez mlajšega sina, starejši sin ni več brat. Največje očetovo veselje je videti, da se njegova sinova priznavata kot brata.

Sinova se lahko odločita, ali se bosta pridružila očetovemu veselju ali pa ga zavrnila. Razmisliti morata o svojih željah in pogledu, ki ga imata na življenje. Prilika se sklene z odprtim koncem: ne vemo, kako se je odločil starejši sin. In to je spodbuda za nas: Evangelij nas uči, da vsi potrebujemo, da vstopimo v Očetovo hišo in se pridružimo njegovemu veselju, praznovanju usmiljenja in bratstva. Odprimo svoje srce, da bi bili usmiljeni kakor Oče!

 Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.