Pater Ghirlanda DJ: S Praedicate Evangelium bo Cerkev bolj misijonarska in sinodalna

Pater jezuit, strokovnjak za kanonsko pravo v tem intervjuju pojasnjuje temelje Frančiškove Apostolske konstitucije, ki je stopila v veljavo z binkoštmi in tudi laikom odpira možnost, da vodijo neki dikasterij. Glede svojega imenovanja za kardinala pravi: to sprejemam v pokorščini, v duhu služenja papežu.

V nedeljo 5. junija 2022, na binkoštni praznik je stopila v veljavo nova Apostolska konstitucija Praedicate Evangelium, ki je bila objavljena 19. marca in ki reformira Rimsko kurijo. Jezuita p. Gianfranca Ghirlando, ki bo umeščen za kardinala 27. avgusta, je Antonella Palermo prosila, naj spregovori o novostih dokumenta. Redovnik, bivši rektor Papeške univerze Gregoriana, vztraja na razločevanju kot kriteriju uveljavljanja pravil.

 Pater Ghirlanda, v nedeljo, na binkoštni praznik, je stopila v veljavo nova Apostolska konstitucija papeža Frančiška Praedicate Evangelium. Kako se bo spremenila kurija?

Temeljna točka Konstitucije je misijonskost, spodbuda k evangelizaciji, bodisi tam kjer se je krščanstvo zakoreninilo od začetkov pred mnogimi stoletji – ki dejansko izginja zaradi vdora in prevlade sekularizirane kulture, ki zares spreminja miselnost pri koreninah – bodisi tam, kjer evangelija še niso sprejeli. Ima pa tudi učinke v sami Kuriji, ki se mora evangelizirati, v smislu da se mora stalno soočati z evangelijem, kar je normalno za katero koli ustanovo znotraj Cerkve, vendar kljub temu v tem dobiva spodbudo svetega očeta. Od tod vztrajanje na pastoralnosti ljudi, ki delajo v Kuriji. Že v nekem nagovoru Rimski kuriji je papež dejal, da se kurija ne prenavlja z novimi ljudmi, ampak s prenovljenimi ljudmi, notranje prenovljenimi. Gre torej za celoten proces spreobrnjenja, h kateremu nas vabi papež. Druga linija pa je linija sinodalnosti, ki zaobjema vso Cerkev, vendar mora očitno zaobjeti tudi prakso Kurije tako »ad intra« kot »ad extra«. Sinodalnost pomeni, da morajo v skladu s svojo nalogo vsi sodelovati, saj gre za zbliževanje namenov. Poleg tega sveti oče skuša odstraniti »karieristično« miselnost.

V uradih ostajajo pet let, potem pa se duhovniki ali člani ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja vrnejo v lastno ustanovo in lastno škofijo, razen če oseba ne bo potrjena, ker vidijo njeno vrednost in, bi dodal, ker se vidi, da nima karierističnih ciljev. Pomembno je, da se ljudje ne postavijo na neko lestvico. Tako ni nujno, da so voditelji dikasterijev kardinali: lahko so namreč škofje ali duhovniki ali tudi laiki. Na ta način se znotraj dikasterija ali Kurije odstrani eskalacija, da bi postal vodja dikasterija in potem avtomatično kardinal. Zdi se, da je sveti oče imel namen – in jaz se popolnoma strinjam – da v resnici vstopi v mentaliteto služenja in ne služenja, ki je poplačano s kariero.

 Torej bo laikom lahko zaupano vodenje nekega dikasterija. Kakšen je doseg tega predpisa, ki ga vsebuje dokument?

V logiki, ki sem jo pojasnjeval, pa tudi znotraj širše vizije, saj že Zakonik dopušča, da so laiki lahko sodniki cerkvenih sodišč, torej določajo veljavnost nekega zakramenta, izvajajo sodno oblast. Potem so tudi druge službe, ki ne zahtevajo zakramenta svetega reda in jih lahko sprejmejo laiki, ki dobijo oblast, vezano prav na službo ali na delegirano oblast. No, predvidevanje, da je laik lahko vodja nekega dikasterija, gre v tej smeri. Gre za udeležbo laikov pri polnosti oblasti, ki jo izvajajo škofje in na nekaterih področjih kleriki. Potem bo seveda odvisno od oblasti, ki podeljuje službo, da ugotovi, kdaj bo za ta priložnost. Očitno nima smisla razmišljati o nekem laiku kot o voditelju dikasterija za škofe ali za kler ali za nauk vere. Gotovo pa bi lahko prisotnost laikov v Dikasteriju za laike, družino in življenje ali v Dikasteriju za celostni razvoj ali za medverski dialog ocenili za primerno. Zadaj je misel, da naj bo na čelu nekega dikasterija kompetentna oseba. Zame je to bistveno. Sicer pa bi se oseba sama, ki bi bila na vodstvenem položaju, pa ne bi imela kompetenc, znašla v zadregi. Smo pred celotnim inovativnim pogledom, ki zahteva čas, ker gre za spremembo miselnosti in pogledov tako s strani klerikov, pa tudi s strani laikov, ker na to ne smejo gledati kot na doseganje nekega cilja in s tem kot na zahtevo. Kajti sicer bi tudi tukaj vstopili v logiko kariere.

Kar zadeva karierizem papež Frančišek pogosto ponavlja, da je bolj potrebno začeti procese kot zasesti prostor …

Da, to je aktiviranje nekega procesa, ki se začne v študentu ali v nekom, ki ima mesečne duhovne vaje ali v nekom, ki je duhovno spremljal … saj se vse lahko spremeni v vlogo, tudi ostajanje v spovednici. Lahko preprosto avtomatično uporabim to, kar sem študiral, igram vlogo, morda celo zelo pravoverno, zelo resno, vendar lahko tvegam, da ne bom začel nobenega procesa v človeku. Če pa gojim odnos z ljudmi – na primer z ljudmi, ki živijo skupaj več kot dvajset let ali so civilno poročeni in bi se lahko cerkveno poročili – lahko začnem proces v  tem smislu, da bi ljudje prišli do prepričanja, da želijo zaprositi za zakrament. S tem presežem vlogo kanonista, ki pravi: to lahko storiš, tistega pa ne moreš.

Kako vi, ki ste bili v službi Svetega sedeža kot svetovalec različnih Kongregacij in Svetov, sprejemate kardinalsko imenovanje? In kako naj ga razumemo v luči ignacijanske duhovnosti?

Mi naredimo obljubo, da ne bomo vstopali v cerkvene službe. Rekel bi, da je to velika vrednota, ker na koncu koncev iz naše duše izruje karierizem. Tukaj pa se nahajamo pred nečim drugačnim od cerkvene službe, kot je na primer škofovstvo, kardinalat ni služba, ampak pomeni vstopiti in biti del bolj neposrednega in tesnejšega sodelovanja z rimskim papežem. V tem primeru odloča papež. To mi je bilo popolnoma tuje. Gre za dejanje, ki ga jezuit v polnosti sprejme v pokorščini. Ne razumemo ga kot obogatitev, ampak kot prošnjo s papeževe strani po še večjem služenju, kot smo ga opravljali do tega trenutka.

Dolgo časa ste bili predani študiju in poučevanju kanonskega prava. Kakšen prostor in vrednost ima v vašem življenju pastoralna razsežnost, o kakršni se je govorilo, v stiku z Božjim ljudstvom?

Poučevanje sem vedno živel kot pastoralno, duhovniško dejavnost. Skušal sem komunicirati s študenti. Po drugi strani so mi velikokrat rekli: preko kanonskega prava smo se naučili ljubiti Kristusa in Cerkev. Potem sem seveda v svojem življenju imel bolj neposreden pastoralni poudarek, če hočemo tako reči. Dolga leta sem redno hodil v župnijo spovedovat, maševat, vedno sem imel kako skupino laikov, ki sem jim vodil mesečne duhovne vaje, od leta 1977 vsako leto vodim mesečne duhovne vaje. Potem je tu še duhovno vodstvo… Vendar tega kakovostno ne ločujem, ker je poučevanje napolnilo moje življenje prav s odločitvijo v vesti, da ne bom preprosto prenašal pojmov, ampak pridobivanje stališč in življenja: to je tisto, kar oblikuje.

Kakšen je prostor za razločevanje v dejavnosti, ki je vezana na pravo, na Zakonik?

Glede na to, kako pojmujemo pravo. Če ga pojmujemo kot produkcijo predpisa, ki izhaja iz življenja Cerkve in pomaga življenju Cerkve, je naravno, da bo tudi uporaba prava vedno – ob upoštevanju predpisa – razločevanje, kako uporabiti ta predpis v konkretnem primeru. Ni vedno tako samodejno, ampak včasih zahteva postopnost. Pravimo, da človek najprej potrebuje spreobrnjenje srca, ki se dogaja v času. Vsak je primer sam zase. Seveda, pravo nakaže smer, potem pa je vprašanje, kako pomagam človeku hoditi, da pride do te točke. Včasih so potrebna leta, potrebna je potrpežljivost.

Vi ste bili rektor Papeške Univerze Gregoriane. Po vašem mnenju, ali v zvezi z delovanjem teh ustanov obstaja kak vidik, ki bi ga bilo potrebno prilagoditi?

Tukaj stopa v igro zavest, da je treba posredovati ne le vsebino, ampak je treba posredovati formacijo. Če neka akademska ustanova nima duhovnosti – z duhovnostjo razumem konkreten način postavljanja samega sebe v odnos z Bogom, s seboj, z drugimi in s svetom – človeku ne da bistvenega, cilj ni dosežen.

Če se vrneva k temam soudeležbe, kako gledate na sinodalno pot Cerkve?

Upam, da bomo prišli do česa konkretnega in mislim, da to skušamo storiti. Seveda je treba najti poti. Dejansko je pristop papeža Frančiška k sinodalnosti zares vseobsegajoč in širok. Prej smo sinodalnost istovetili s kolegialnostjo, sedaj pa jo papež postavlja na ozadje same narave Cerkve in jo vključuje na vseh ravneh. Da bi mogli postopoma in na izvedbeni način vstopiti v to perspektivo, menim, da bomo potrebovali kar nekaj časa tako za spremembo miselnosti kot tudi za iskanje konkretnih načinov izvajanja. Od teorije moramo preiti na eksperimentiranje. To zahteva veliko ponižnosti. Popolnoma se strinjam s papeževim pogledom in se mi zdi pomemben, ker v Cerkvi začenja soodgovornost vsakega s svojimi vlogami. Ne pomeni namreč, da škof ne bo več škof ali da bo laik postal škof: vsak mora uresničiti svojo poklicanost. Soodgovornost pomeni, sprejeti svojo odgovornost za življenje Cerkve in njeno poslanstvo. Gre za velik stroj, ki je spravljen v tek.

Zaščita mladoletnih je eno od področij, na katerem hoče vztrajati tudi Italijanska škofovska konferenca s svojim novim voditeljem kardinalom Zuppijem. Kako ocenjujete ta namen? In kaj je po vašem mnenju danes najbolj nujno glede formacije duhovnikov?

Gotovo, če so se zgodili določeni primeri, je to zato, ker je nekaj manjkalo v formaciji. Morda ni bila dovolj pozorna, ni znala dojeti pomanjkljivosti ali nezadostnosti ali anomalij in je morda spuščala naprej ljudi, ki ne bi smeli iti naprej. Ali pa je bila masovna in površna formacija, kjer je manjkal neposreden stik vzgojiteljev in gojencev. Postavljam samo domneve. Sedaj se Cerkev tega zaveda in se zagotovo s tem sooča zato, da se ne bi ponovilo. Greha ne bomo nikoli mogli popolnoma odstraniti, ker smo žal vsi otroci Adama in Eve, vendar se Cerkev zelo trudi. Druga stvar, ki bi po mojem mnenju morala bolj jasno in odločno vstopiti v formacijo je misijonski vidik – kar je bilo rečeno – na katerem papež Frančišek vztraja že v Evangelii gaudium in sedaj s Praedicate Evangelium. Vključevati mora zlasti klerike, ki se pripravljajo na oznanjevanje evangelija. Toda na kakšen način? Ali se pripravljajo na oznanjevanje evangelija ali na misijonsko oznanjevanje evangelija?

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.