Torek, 12. julij: Gorje ti Betsajda, Korozain, Kafarnaum

Smo v nevarnosti, da bi živeli krščanstvo kot družbeno navado, s hinavščino pravičnih, ki jih je strah pustiti se ljubiti. Ko je maša končana, Jezusa pustimo v cerkvi, ne vrne se z nami domov v naše vsakdanje življenje. Gorje nam, kajti na ta način Jezusa naženemo iz svojega srca. Smo kristjani, a živimo kot pogani. Izprašajmo si vest.

V odlomku Jezus graja ljudi v Betsaidi, Korozáinu in Kafarnaumu, ki kljub čudežem niso verjeli vanj. Jezus je razžaloščen, ker je bil zavrnjen, medtem ko navaja mesta, kot sta Tir in Sidon, ki bi zagotovo verjela, če bi videla njegove čudeže. In joče, kajti ljudje niso bili zmožni ljubiti. On pa je želel prispeti do vseh src s sporočilom, ki ni bilo ukazovalno sporočilo, ampak je bilo sporočilo ljubezni.

Na mesto prebivalcev prej omenjenih mest, lahko postavimo nas same, mene. Jaz, ki sem veliko prejel od Gospoda, sem rojen v krščanski družbi, sem spoznal Jezusa Kristusa, sem spoznal rešitev, sem bil vzgojen v veri. In z veliko lahkoto pozabim na Jezusa. Na drugi strani pa imamo novice o ljudeh, ki so slišali Jezusovo oznanilo, se takoj spreobrnili in mu sledili. Mi pa smo ‘navajeni’. Ta navada nam škoduje, kajti evangelij omejimo na družbeno, sociološko dejstvo in ne na osebni odnos z Jezusom. Jezus govori meni, govori tebi, govori vsakemu med nami. Jezusovo oštevanje je za vsakega med nami. Kako to, da tisti pogani, takoj ko slišijo Jezusovo pridiganje, gredo z njim, jaz pa, ki sem rojen, sem rojena tukaj, v krščanski družbi, se navadim, in krščanstvo je kot neka družbena navada, neko oblačilo, ki ga oblečem in ga zatem odložim? Jezus joče nad vsakim med nami, ko živimo krščanstvo formalno in ne zares.

Če delamo na ta način, smo hinavci. Gre za hinavščino pravičnih: Obstaja hinavščina grešnikov. Hinavščina pravičnih pa je strah pred Jezusovo ljubeznijo, strah, da bi se pustili ljubiti. V resnici, ko tako delamo, hočemo mi sami upravljati odnos z Jezusom: ‘Ja, grem k maši, a ti ostani v cerkvi, ker jaz grem potem domov.’ In tako se Jezus ne vrne z nami domov, v družino, v vzgajanje otrok, v šolo, v skupnost … Jezus tako ostane v cerkvi ali pa ostane na razpelu ali na neki podobici.

Naj bo današnji dan namenjen izpraševanju vesti, pri čemer si ponavljamo: ‘Gorje tebi, gorje tebi, kajti dal sem ti veliko, dal sem ti mene samega, izbral sem te za kristjana, ti pa imaš raje življenje na pol, površinsko življenje; malo krščanstva in blagoslovljene vode, a potem nič več.’

Ko se živi to krščansko hinavščino, kar mi počnemo, iz svojega srca naženemo Jezusa. Pretvarjamo se, da ga imamo, a smo ga nagnali stran. Smo kristjani, ponosni kristjani, a živimo kakor pogani.

Naj vsak takole razmišlja: Sem Korozáin? Sem Betsaida? Sem Kafarnaum? In če Jezus joče, prosimo za milost, da bi tudi mi jokali. S to molitvijo: ‘Gospod, ti si mi dal veliko. Moje srce je zelo trdo in ti ne pusti vstopiti. Grešil sem z nehvaležnostjo, sem nehvaležnež, sem nehvaležnica.’

Prosimo Svetega Duha, naj nam na stežaj odpre vrata srca, da bo Jezus lahko vstopil. Da ne bomo samo slišali Jezusa, ampak poslušali njegovo sporočilo rešitve ter se zahvaljevali za mnoge dobre stvari, ki jih je storil za vsakega med nami.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.