sobota, 3. september: David vzel posvečene hlebe

V kako neroden položaj Jezus tišči s svojimi dejanji. Učenci smukajo klasje v soboto in jedo zrna, on pa jih ne opomni.

V današnjem evangeliju smo priča Jezusovi delikatnosti pri obrambi učencev, ki so jih obsodili, da kršijo soboto.

Ob drugih priložnostih ga skrbi, ker so utrujeni. Pojdite sami zase in si malo odpočijte, jih spodbuja. Smilijo se mu ljudje, ki mu sledijo. Pohvali ubogo vdovo, ki skrivoma vrže največji dar v tempeljsko zakladnico. Joka ob Lazarjevi smrti. Na tisoč načinov nam je pokazal svojo ljubezen do nas, njegovo delikatno prijateljstvo in razumevanje pred končno preizkušnjo.

Pri obrambi svojih učencev pred napadi farizejev Jezus navaja skupne argumente in nova načela. Sobota je bila ustvarjena za človeka in ne človek za soboto. Trditev je takrat zvenela zelo presenetljivo in nepričakovano. Učitelj je zrelativiziral vrednost sobote. V Stari zavezi je bila njena vrednost absolutna. Mojzes je kršitelje ukazal usmrtiti. Jezus poudarja vrednost človeške osebe in njene pravice nad vsako normo, ki se Izraelcem zdi nedotakljiva.

Evangelij je proti slepi strogosti, proti vsakršnemu fanatizmu. Zahteva žrtev nas samih, a vedno v luči Božjega usmiljenja. Zato bo Pavel v prvem pismu Korinčanom zapisal: »Če bi dal svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.«

Moti ga, da ljudje postajamo sužnji pravil. Jezus preprosto želi, da nismo na zemlji sužnji ničesar. Niti dobrih pravil ne. Prišel je, da bi bili svobodni. Prišel je, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Živeti polno pa ni mogoče, če smo izvajalci pravil. Izvajalec je robot, je mrtev človek. Le če smo v polnosti svobodni, smo sposobni zaznavati svoja doživljanja, resnična hrepenenja, potrebe in želje drugega ipd. Takoj ko pravila prevladujejo, je pravzaprav konec ljubezni. Ljubezni do sebe, do bližnjega in do Boga. Če je npr. doma navada, da eden dela to, drugi ono, pa ne uspemo iti prek tega, pademo v rutino samoumevnosti in pozabimo na hvaležnost, na odgovornost za drugega, na ljubezen. Vse postane izvajanje pravil, odnosa in ljubezni ni.

Prav o tem govori evangelij.

Vsake toliko slišim kakšnega pubertetnika, pa tudi odraslega, da postreže s tistim znanim: “Pravila so za to, da se kršijo!” Me pojezi. Ni res – je že prav, da se pravila spolnjujejo. Ampak po pameti. Da se ne pozabi, zakaj so. Da ne postanejo pomembnejša od ljudi. Da ne uničijo tistega, kar naj bi ščitila in zagotavljala.

Tipičen primer je zame “nedeljska zapoved” – da je treba v nedeljo k maši. Težko je kaj slabše, kot da kristjani višek svojega življenja v veri “opravljajo” s kislim obrazom in naveličano. Ravno danes sem razmišljal, da si za razjasnitev lahko pomagamo s podobo sladoleda. Če bi recimo nekdo davno nazaj določil, da se ob nedeljah je sladoled, in v dobrih primerih celo ob delovnikih. Pa bi potem iz tega naredili pravilo, da je vsako nedeljo na razpolago sladoled. Čez mnogo leti bi se na ozadje zadeve malo pozabilo in bi rekli, da je ob nedeljah sladoled. Potem pa bi se našel nekdo, ki bi začel trditi, da je vsako nedeljo obvezno jesti sladoled. Gotovo bi se našel potem tudi kakšen upornik, ki ga že ne bi hotel jesti … ki bi za to morda našel cel kup izgovorov. Ampak sladoled je ja dober – in bi ga verjetno vsi želeli jesti ne samo enkrat na teden, ampak še pogosteje. Vzemimo nedeljsko mašo na tak način. Je več kot sladoled v igri.

Po drugi strani pa se moramo kristjani stalno truditi, da smo kritični do neživljenskih in omejujočih norm, zapovedi, pravil in metod, ki se tako ali drugače sčasoma prislinijo naši veri. Da jih znamo pospraviti na smetišče zgodovine še preden začnejo delati očitno škodo. V tem ne blestimo vedno – vedno znova se znajdemo v zelo podobni vlogi kot farizeji, ki jih Jezus obtožuje “precejanja komarjev in prepuščanja velblodov”.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.